Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred junijskimi parlamentarnimi volitvami so se zganile tudi zunajparlamentarne stranke. Od številnih, ki se pojavljajo v teh dneh, bodo izbrane le nekatere. Z zadnjih volitev so štiri upravičene do financiranja iz državnega proračuna, doslej so prejele malo več kot 1,5 milijona evrov.
Na volitvah pred štirimi leti je sodelovalo 17 kandidatnih list političnih strank, a preboj v parlament je uspel le sedmim strankam. Če pogledamo iz finančnega vidika, to pomeni, da imajo za svoje delovanje zagotovljen denar. Financiranje političnih strank je v slovenskem prostoru od prvih demokratičnih volitev leta 1990 večna tema, po zadnji spremembi zakonodaje pred šestimi leti so finance strank postale še bolj odvisne od dotacij državnega zbora. Takšen sistem strankam, ki ostanejo pod štiriodstotnim pragom, pravila – ker demokratična ureditev ne more živeti le od načel, ampak tudi in zlasti od denarja – omogočajo preživetje. A ne vsem, ampak le tistim, ki dobijo minimalno, najmanj enoodstotno podporo. To je pred štirimi leti uspelo SLS, SNS, PS in Piratski stranki, ki so skupaj osvojile dobrih deset odstotkov podpore oziroma skoraj 202.000 glasov. Te štiri stranke so za doseženi rezultat doslej prejele malo več kot 1,5 milijona evrov, dobršen znesek bodo prejele še za polovico letošnjega leta.
Pridni varčujejo
Največji znesek prejema SLS, ki je preboj v parlament zgrešila za nekaj sto glasov, na leto pa prejme skoraj 135.000 evrov, v štirih letih več kot pol milijona evrov. Zato ne preseneča, da ima SLS privarčevanih več sto tisoč evrov (SLS prejema znaten del financ tudi z lokalne ravni) za letošnje dvojne volitve – parlamentarne in lokalne. In v tem dejstvu je treba iskati vzrok, zakaj se predsednik SLS Marko Zidanšek upira poskusom, da bi se SLS, Nova ljudska stranka (Franca Kanglerja) ter Gibanje za otroke in družine (Aleš Primc) povezali v nekakšno predvolilno koalicijo. Zidanšku, ki je tri leta skrbel za bolečo konsolidacijo stranke, verjetno ne ustreza preveč, da bi se združeval s strankama, ki SLS prinašata siromašno doto.
V teh dneh v strankarski areni najbolj dviguje prah napoved estradnega novinarja Bojana Požarja, da bo vstopil v politiko in popeljal stranko na volitve. Ta projekt namerava izpeljati s prevzemom Liste za Maribor, ki bi jo na kongresu (ta je bil včeraj) preimenovali v Listo novinarja Bojana Požarja. Kakšen domet bi imela stranka še nedefiniranega profila, je velika neznanka. Vsem, ki bi jim uspelo izpolniti pogoje za nastop na volitvah (število in sestava kandidatnih list po volilnih enotah), je osnovni cilj preboj v državni zbor. A strankam, kakšno predstavlja Lista Bojana Požarja, je že osvojitev enega odstotka glasov dovolj za (ne le politično, ampak tudi) osebno preživetje.
Seznam podobnih strank, ki hočejo zbrati do 88 kandidatov v osmih volilnih enotah, je dolg. Tu je Dobra država, ki v teh dneh ustanavlja lokalne odbore, Sloga nekdanjega poslanca SD Janka Vebra, Zeleni Slovenije, koalicija Andreja Čuša, DSD-Združena levica in tako naprej. Vse nameravajo preskočiti štiriodstotni prag, bi pa bile zadovoljne tudi z rezultatom nad enim odstotkom.
Dovolj za življenje
Ker volilna udeležba na volitvah ni nikoli stoodstotna, je za uresničitev sekundarnega cilja treba prejeti okoli 10.000 glasov. Piratska stranka je leta 2014 osvojila 1,34 odstotka oziroma slabih 12.000 glasov, kar pomeni, da na leto prejme skoraj 84.000 evrov. Pogled v finančni izkaz stranke za leto 2016 razkriva, da so v strukturi stroškov stranke v tem letu znašali stroški dela levji delež, in sicer 45.600 evrov, materialni stroški pa 21.600 evrov. Predsednik Piratske stranke Rok Andrée pojasnjuje, da so se v štirih letih trudili, da bi preživeli kot politična sila, v tem času pa so ves denar namenili za strokovno krepitev stranke, da bi bili čim bolje pripravljeni na nove volitve. »Politika vzame veliko časa, ljudi je treba plačati. To smo počeli na področju nevtralnosti interneta, legalizacije konoplje in podobno. Nič od tega ne bi bilo mogoče brez financiranja strank, saj je zakonodaja zelo neprijazna do zunajparlamentarnih strank,« pojasnjuje Andrée, kako so porabili denar, ki ga prejemajo vsak mesec iz proračuna državnega zbora.
Drugi primer predstavlja SNS, ki na letni ravni prejema 100.000 evrov. Zmago Jelinčič pravi, da znesek, ki ga prejemajo, komaj zadostuje za delovanje stranke. »Treba se je zavedati, da stranka po volitvah ne miruje. Še vedno imamo odbore po Sloveniji, imamo svoje prostore, imamo enega zaposlenega in vse to stane. Tu so stroški, telefoni in poti. Če gremo, denimo, v Mursko Soboto, moramo prespati, ljudem je treba plačati vsaj kavo, zato denar, čeprav se zdi, da ga je veliko, hitro skopni,« pojasnjuje Jelinčič. Da je denarja za stranko vedno premalo, podkrepi s podatkom, da stranki iz svojega računa donira okoli 10.000 evrov na leto. »Jaz nimam nič od tega,« zatrjuje Jelinčič. Pogled v bilanco stanja razkrije, da so v SNS leta 2016 dobrih 66.000 evrov porabili za stroške, slabih 30.000 evrov pa za stroške dela.
