Okrogli arhiv pod mizo

Rojevanje koalicijske pogodbe, ki jo je trojček le spravil do vladne porodne sobe, pa tudi porodni krči pri sestavljanju novega kabineta, že nakazujejo, da tudi sveže sile v ekipi vsaj kratkoročno ne bodo prinesle pričakovanega obrata. Zapletanje z vsebino pogodbe in spreminjanje datuma, ko bo dobila uradni podpis, je namreč le precej ponesrečen začetek zgodbe, ki naj bi državo usmerila na obljubljeno lepšo pot. Sploh če vemo, da se ta papir kmalu po začetku operativnega dela vlade začne primerjati s toaletnimi izdelki in je pomemben toliko kot vsebina »okroglega arhiva«, ki je navadno pod vsako pisalno mizo.

Pogodbi zato navadno pripisujemo preveliko pomembnost, saj je jasno, da je drugi korak, torej kadrovanje in z njim povezan vpliv, za partnerje precej pomembnejša zadeva. Da še danes nimamo popolnega in znanega kabineta, je še dodatno znamenje, da se tudi ta vlada, katere glavni člen je grmel o spremembah v delovanju politike, utirja na staro pot. Pot, kjer se operira z načelnimi papirji brez popolnoma konkretnih zavez, kjer kadrovska kuhinja deluje s polno močjo in kjer so protokolarni podpisi pomembnejši od dejanj. Teh pa ni od nikoder.

Jasno je, da vlada v rokah še nima uradne moči, da bi posegla po ukrepih, ima pa priložnost, da že med rojevanjem jasno in glasno pove, kaj bodo prvi in nujni ukrepi, ki bodo posegli v ekonomijo in politiko. Kljub trudu si v spomin ne moremo priklicati niti ene povsem konkretne zaveze ali naloge, s katero se bo vlada spopadla takoj, ko bo zapustila porodnišnico.

Ker so bila pričakovanja velika in napovedi po popolnoma drugačnem pristopu tako glasni, sestavljanje vlade pa se izvaja po že videnih scenarijih, je prva krvna slika novorojenčka zelo slaba. Bo torej obveljal pregovor o veliko babicah in ...?