Tiskane izdaje
Ljubljana – Pogodba med finsko Patrio (Rotis) in ministrstvom za obrambo iz decembra 2006, ki za 278 milijonov evrov predvideva 135 osemkolesnikov, je z vsemi svojimi pomanjkljivostmi še vedno aktualna.
Strokovnjaki z obrambnega področja so nas te dni opozorili, da je naročilo osemkolesnikov precej sporno tudi pri sistemih za vodenje ognja, poveljevanja in komuniciranja.
Pojdimo od začetka: takratni minister za obrambo Karl Erjavec, ki je oklepniško pogodbo tudi podpisal, je po tem, ko je junija 2006 ministrstvo za obrambo sprejelo sklep o izbiri Patrie, na enem od parlamentarnih odborov za obrambo povedal: »Triinšestdeset milijard [tolarjev] je za 135 oklepnikov z vso konfiguracijo.« To pomeni, da bi moralo biti vseh 135 transparentno naročenih oklepnikov opremljenih z zadostno ognjeno močjo, vsi pa bi morali biti opremljeni tudi s sistemi za vodenje ognja, poveljevanja in komuniciranja, imenovanimi C4I. Kot je znano, je Erjavec v resnici naročil 25 povsem neopremljenih oklepnikov, preostali pa so preslabo oboroženi. Poleg tega Erjavčeva pogodba predvideva opremo C4I za zgolj 55 oklepnikov, čeprav so z ministrstva za obrambo tako Rotisu (Patria) kot Sistemski tehniki po tem, ko sta obe podjetji že oddali svoji ponudbi, poslali zahtevo za dopolnitev opreme s sistemi C4I. Prav v primeru dobave omenjene informacijske opreme je nepravilnosti v načelnem mnenju št. 134 iz maja 2008 ugotovila tudi komisija za preprečevanje korupcije.
Informacijski sistem
Kot smo izvedeli, je bil eden ključnih pogojev ponudnikom na oklepniškem razpisu tudi ta, da mora biti sistem C4I kompatibilen z informacijskim sistemom PINK, ki ga že dalj časa uporablja slovenski obrambni sistem. To so nam potrdili tudi z ministrstva za obrambo: »V povabilu za oddajo ponudb so zahteve na področju C4I opisane na več kot 20 straneh, med njimi je tudi integracija z IS PINK.« Nekdanja uslužbenca varnostnoobveščevalne službe in direktorata za logistiko na ministrstvu za obrambo pa sta nam povedala, da Patria ni ponudila opreme C4I v nobenem osemkolesniku, čeprav je bila ta pogoj za veljavnost ponudbe. Po njunih besedah je bila oprema C4I pravzaprav izvzeta iz ocenjevanja.
Na Morsu vse njune navedbe zanikajo, so pa pojasnili, da je analizo in ocenjevanje opreme C4I vodila strokovna komisija pod vodstvom Janeza Hafnerja. Ta je po naših podatkih sodeloval tudi pri testiranju osemkolesnikov v delu, kjer so preverjali sisteme C4I. Hafner je po besedah nekaterih obrambnih strokovnjakov s FDV izjemen poznavalec vojaških informacijskih sistemov, bil pa naj bi tudi glavni razvijalec že omenjenega sistema PINK.
Naš vir, polkovnik v pokoju, ki je bil med odgovornimi za nakup telekomunikacijske opreme, zatrjuje, da C4I v 30 izdelanih patriah ne deluje, vsa oprema v vrednosti več kot 700.000 evrov pa po njegovih besedah neuporabna leži v skladišču. To so domnevno radijski sistemi francoskega proizvajalca Thales, ki jih je menda ministrstvu za obrambo svetovalo podjetje Asiistech. Na ministrstvu za obrambo trdijo, da C4I v patriah deluje brezhibno.
Kljub temu smo s pomočjo spletne aplikacije Supervizor našli zanimiv podatek. Ugotovili smo, da je solastnik junija 2007 ustanovljene družbe Asiistech tudi Janez Hafner. Iz Supervizorja je razvidno, da je nekdanji uslužbenec Morsa novembra 2009 ustanovil podjetje Helikon plus, s katerim je čez dva meseca kot polovični lastnik vstopil v Asiistech. To podjetje pa, kot rečeno, pri raziskavah in razvoju sodeluje tudi z ministrstvom za obrambo. »Podjetje Asiistech je v letih 2009 in 2010 sodelovalo pri izvedbi dveh projektov v okviru tehnološkega programa,« so nam sprva odgovorili na Morsu, pozneje pa dodali, da je Asiistech sodelovalo pri »projektu integralni portal za projektno vodenje in razvoj informacijskih sistemov in pri projektu virtualnega bojišča za potrebe analize procesov urjenja postopkov v Slovenski vojski«.
Hafner odgovarja
Hafner, ki ni več zaposlen na ministrstvu za obrambo, zanika, da je podjetje, ki je deloma v njegovi lasti, svetovalo ministrstvu pri nakupu Thalesove opreme. Prav tako »ni Morsu nikoli dobavljalo kakršne koli opreme«. Podatki Supervizorja kažejo, da je ministrstvo podjetju Asiistech doslej plačalo 237.782 evrov.
A ključno vprašanje je, ali nekdanji uslužbenec ministrstva na istem področju lahko zdaj s svojim nekdanjim delodajalcem posluje kot zasebnik? Komisija za preprečevanje korupcije odgovarja načelno: »Brez podrobnejše ugotovitve dejanskega stanja komisija ne more odgovoriti na to vprašanje. Praviloma javni uslužbenci v pogodbah nimajo konkurenčne klavzule, kar se občasno izkaže kot težava, sicer pa za uradne osebe v javnem sektorju skladno z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije velja dolžnost izogibanja nasprotju interesov. To pomeni, da morajo tudi nekdanji sodelavci nekdanjega javnega uslužbenca spoštovati te določbe in ravnati tako, da zagotovijo integriteto javnega sektorja.«
