Peticije so utvara, ki koristi elitam in ohranja status quo

Ljubljana – Leta 1982 je peticijo proti usmerjenemu izobraževanju podpisalo 671 intelektualcev. Petindvajset let kasneje je tisto za kakovostno javno šolstvo podpisalo že 60.000 zaskrbljenih državljanov. V teh letih se je povečalo število tako peticij kot podpisnikov. Skoraj vsak dan se pojavi nova.

Najbolj množična je bila vseevropska peticija proti privatizaciji vodnih virov, ki jo je podpisalo tri milijone ljudi; v Sloveniji jih je podpis prispevalo več kot 20.000. Samo letos so se državljani, denimo, lahko opredeljevali tako za privatizacijo kot proti njej. Kaj nam torej sporoča takšen porast podpisnikov in peticij?

Pozivi, pritožbe, prošnje

V osemdesetih letih je bilo za podpis potrebno precejšnje prepričanje v pomembnost vsebine, saj se je obenem vedelo, da sporočilo peticije skorajda ne bo prišlo v javnost. »Ko se je to zgodilo, so bili podpisniki deležni prave poplave obsodb zaradi metode, ki so si jo izbrali – češ da je nedemokratična, nesamoupravna in nedopustna metoda pritiska; niti razgovorom in zagovorom pred partijskimi in podobnimi arbitri niso ušli,« je ob peticiji proti usmerjenemu izobraževanju zapisala Alenka Puhar v knjigi Peticije, pisma in tihotapski časi.

Peticija v najširšem pomenu označuje pravico do pošiljanja pisnih vlog predstavniškemu telesu in drugim organom oblasti o vprašanjih, ki imajo širši politični ali javni značaj. »Predmet peticije so lahko pozivi, pritožbe, predlogi, zahteve, pobude ali prošnje,« pojasnjuje dr. Igor Kaučič z ljubljanske pravne fakultete.

Po ustavi ima vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Omejitev izhaja zgolj iz vsebine; ker mora biti splošnega pomena, jo lahko vloži le pri organu oziroma organizaciji, ki opravlja takšno funkcijo. »Z vidika demokratične ureditve je pomembno, da predvsem državni zbor, ki je ustanovil posebno komisijo za peticije, sprejema peticije in pobude državljanov,« dodaja. Ker ustava izrecno ne predpisuje dolžnosti naslovnikov, da odgovorijo na peticijo, se po Kaučičevih besedah postavlja vprašanje, ali je pri peticiji sploh mogoče govoriti o pravici v ozkem pomenu besede. Po določilih ustave se ta pravica izčrpa že s samo vložitvijo peticije, njeno obravnavo in odgovorom nanjo. »Ni pa mogoče od pristojnega organa zahtevati odgovora, ki bi ustrezal pobudniku.«

Priljubljena oblika

Podpisovanje peticij je v Sloveniji ena izmed najbolj priljubljenih oblik političnega oziroma civilnodružbenega udejstvovanja. »Šestinsedemdeset odstotkov mladih 'je že' ali pa 'verjetno bi' podpisalo peticijo, kar je njihova najpogostejša aktivnost,« pravi sociolog dr. Andrej Kirbiš z mariborske filozofske fakultete.

V zadnjih desetletjih se priljubljenost podpisovanja peticij povečuje, medtem ko tradicionalne oblike, denimo udeležba na volitvah, upadajo. Državljani postajajo vse bolj nezaupljivi do hierarhično organiziranih struktur in do političnih aktivnosti, ki jih te ponujajo. »Peticije in druge oblike protestne participacije predstavljajo obliko družbenopolitičnega udejstvovanja, ki ga ne vodijo konvencionalni politični akterji, na primer politične stranke in kandidati, državne institucije,« pojasnjuje Kirbiš.

In kaj ljudi pripravi do tega, da podpišejo peticijo? Obstajajo trije pomembnejši sklopi dejavnikov: lastnosti posameznika, motiviranost za angažma (vrednote, politična stališča) in družbeno okolje. V povprečju jih pogosteje podpisujejo mladi, bolj izobraženi in z višjim dohodkom, ki so bolj motivirani za takšno udejstvovanje in izhajajo iz okolja, ki jih k temu spodbuja. »Podpis peticije pa je vsakokrat odvisen od skladnosti njene vsebine z vrednotnimi in politično-nazorskimi usmeritvami.«

Državljanska utvara

Verodostojnost peticije je mogoče preveriti, a ne vedno. Podpisniki včasih prispevajo podpise, ker zaupajo prvopodpisanim. A se je že zgodilo, da so ti nekaj podpisali, ker na načelni ravni podpirajo določeno stališče (so, denimo, proti zlorabi otrok), a v konkretnem primeru niso imeli dovolj informacij, da bi znali pretehtati, ali je peticija upravičena ali ne.

Tudi učinkovitost peticij je težko izmeriti, poudarja Kirbiš, a pripomorejo k mobilizaciji državljanov, predvsem pa k njihovi informiranosti. Kljub temu so številni raziskovalci do njih kritični, saj se širijo med prepričanimi, poleg tega so državljani z njimi preplavljeni. To, da jih podpišejo, je le še ena od njihovih vsakomesečnih dejavnosti. »Če peticije vendarle dosežejo odločevalce, pa odločanje o vsebini ne poteka po kriteriju presojanja argumentov, ampak strankarske pripadnosti. Takšen primer je peticija proti gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu.«

Državljani s podpisovanjem peticij tako morda res potešijo potrebo po družbeno-političnem angažmaju, a njihovo ravnanje praviloma ne prinese odziva, obenem pa je varno za sistem. »Peticije v tem pogledu predstavljajo državljansko utvaro, ki koristi elitam in ohranja status quo. Državljane peticije lahko, paradoksalno, 'aktivno pasivizirajo', saj ti energijo usmerijo v neučinkovito metodo. Podpisovanje peticij jih odvrne od aktivnega udejstvovanja, na primer od protestov, množičnih shodov in stavk, ki jih elite v Sloveniji, kot kažejo pretekle izkušnje, še v najbolj razumejo.«

Polucija okolja

Neda Pagon, ena od pobudnic peticije o usmerjenem izobraževanju, pravi, da so imele peticije v 70. in 80. letih 20. stoletja večjo težo predvsem zato, ker so nagovarjale pomembna civilizacijska vprašanja. »To je bil izjemen čas družbenih gibanj, ki so imela velik družbeni vpliv.«

Peticijo proti usmerjenemu izobraževanju so pripravili, ker so bili prepričani, da reforma, ki izobraževanje reducira na šolanje za poklic, tudi spodkopava narodovo kulturo. »Podpise smo nabirali po ustanovah in pri posameznikih tri ali štiri dni. To je bilo fizično naporno početje, saj smo hodili od enega do drugega, se z njimi pogovarjali, sprejemali argumente, ki so nam jih predstavili. Do nas niso bili vsi prijazni, saj smo drezali v sistem, ki ga je oblastni režim hotel uvesti. Takrat je bilo jasno, da oblast noče zelo pametnih in razsvetljenih ljudi, ki bi gledali zgodovinsko in dolgoročno.«

Zgodovinski cinizem pa je, pravi, da je peticija uspela, saj se je ideja gimnazijskega izobraževanja prijela, če spregledamo kratko obdobje usmerjenega izobraževanja. A ne dolgo zatem se je pojavila bolonjska reforma, ki je skozi druga vrata in v kontekstu evropske prihodnosti začela ožiti znanja in jih delati površna in nepotrebna. »Zdaj na vseh ravneh javnega življenja spremljamo upadanje kritičnega uma in civilizacijskega poguma, da bi kaj spremenili, čeprav ga je bilo v 80. letih potrebnega več, kot ga je danes.«

Demokracija je prinesla tudi številne druge pritožbene poti, med njimi denimo varuha človekovih pravic, dodaja Neda Pagon. »Človek bi pričakoval, da bo peticij zato manj in da bodo bolj univerzalne, ne tako razdrobljene. A videti je, da je elektronski način komuniciranja povzročil polucijo družbenega okolja s temi vrstami pritožb, z njihovo kvaliteto in kvantiteto.« Ob tem je zanimivo, dodaja, da pri odločanju za podpis peticije proti usmerjenem izobraževanju v družbi ni bilo ideološke razklanosti, saj se je vedelo, da sta v ozadju ključni vprašanji – širina znanja in možnost izbire.