Tiskane izdaje
Ljubljana – Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki je bil 23. decembra 1990, ostaja na lestvici politične enotnosti na najvišjem mestu. Zato tudi ni bil presenetljiv njegov izid. Tako velike podpore pozneje ni bil deležen noben referendum.
Zamisel o izvedbi plebiscita je sicer javno prva predlagala tedanja Socialistična stranka Slovenije. V zboru združenega dela takratne slovenske skupščine je 4. oktobra 1990 idejo o plebiscitu za osamosvojitev Slovenije predstavil Ivo Daneu. Predlagal je, naj skupščina pripravi in sprejme zakon, ki naj podrobneje določi način in vse, kar je potrebno za njegovo izvedbo. Plebiscit naj bi izvedli predvidoma konec oktobra ali najpozneje na začetku novembra 1990, torej pred načrtovanim sprejetjem nove ustave.
Vendar je bila odločitev sprejeta šele, ko je vladna koalicija Demos ugotovila, da zaradi političnih nasprotovanj ne bo mogoče izpeljati osamosvojitve s sprejetjem nove ustave. Kako je do te odločitve prišlo, ostajajo različne razlage. Dejstvo je, da je Demosov poslanski klub na posvetu v Poljčah 10. novembra 1990 prisluhnil zamisli, ki so jo predstavili Tine Hribar, Peter Jambrek in Tone Jerovšek. Najbolj navdušen nad odločitvijo, da bi 23. decembra izvedli plebiscit, je bil Jože Pučnik. Odločitev je naletela na veliko nasprotovanj, najprej nekaterih članov republiškega predsedstva, pozneje opozicijskih strank.
Za izvedbo plebiscita je bilo treba sprejeti zakon. Osnutek zakona je izzval številne polemike, predvsem o vprašanju, ali naj se upošteva relativna ali absolutna večina. Opozicija je vztrajala pri absolutni večini, s čimer se je na koncu strinjal tudi Demos.
Tako je 21. novembra 1990 skupščina sprejela zakon o plebiscitu, ki je določil tudi vprašanje, o katerem se bodo državljani odločali: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
Izid plebiscita, ki ga je 26. decembra v skupščini slavnostno razglasil njen tedanji predsednik France Bučar – za je glasovalo 88,2 odstotka vseh volilnih upravičencev –, utemeljuje tudi poznejše poimenovanje praznika: dan samostojnosti in enotnosti.
A ta politična enotnost je bila kratkotrajna. Sledilo je kratkih šest mesecev priprav na osamosvojitev. Pripraviti je bilo treba vse potrebno na zakonodajnem, gospodarskem in finančnem področju. Potekala so intenzivna prepričevanja mednarodne javnosti o načrtovani osamosvojitvi. Ustanovljena je bila Manevrska struktura Narodne zaščite. Končno je 25. junija 1991 skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.
Naslednji dan se je začela vojna za osamosvojitev Slovenije.
