Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenski Jezus Kristus. Italijanski Benito Mussolini v preteklosti in ruski Vladimir Putin danes. Populizem brez meja. O kampanji, ki si jo je v predsedniški tekmi omislil Borut Pahor, smo se pogovarjali s strokovnjaki za politični marketing. Zdi se, da je kandidat padel v njihovo nemilost.
Borut Pahor se je tekme za predsedniški stolček lotil nekoliko drugače: spodbujati med ljudmi vse, kar »povezuje in kjer skupaj lahko dosežemo več«. Tako potuje po Sloveniji in dela dobra dela: kot mravljica je priden v tovarni nogavic, pomaga pri obnovi in asfaltiranju cest, skupaj z gasilci vleče vrv čez mejno reko Kolpo, kosi travo ali pomaga v zavetišču za male živali ...
Da bo kampanja (ta se uradno še ni začela) temeljila na neposrednem pogovoru in osebnem stiku z ljudmi ter na način, ki bo omogočil čim manjše finančne stroške in čim več neposrednega kontakta, so nam potrdili tudi v njegovem štabu. A vendar se sprašujemo, kaj želi Pahor s tem doseči? Kot predsednik države bo za ljudi, s katerimi zdaj tako vneto dela in ustvarja, storil le kaj malo – zaradi omejitev, ki jih ima protokolarna predsedniška funkcija. V Pahorjevem štabu, ki ga vodi njegova dolgoletna sodelavka Nataša Kovač, pravijo, da je poznavanje interesov, pogledov in problemov ljudi zelo pomembna podlaga za uspešno delo vsakega predsednika države.
In kako na takšen pristop gledajo strokovnjaki za politični marketing? Dejan Verčič pravi, da se je Pahor odločil za skrajni populizem in posnetki njegovih nastopov so kopije ljudskih druženj italijanskega Benita Mussolinija v preteklosti in ruskega Vladimirja Putina danes. »Videti je, da mu je oblast še edina vrednota, ki ga zanima. Kopiranje likov, kot so Mussolini, Peron ali Putin, kaže na pomanjkanje političnega okusa in podcenjevanje volivcev. Slovenija je tudi po Pahorjevi obilni zaslugi gospodarsko na kolenih, vendar ne na robu moralnega in civilizacijskega propada,« je dejal Verčič.
Da gre za populizem brez meja, za poudarjanje forme, in ne vsebine, pravi Marta Kos Marko. »Osebno me to odvrača od tega, da bi ga volila, ker njegovo početje občutim kot podcenjevanje in nespodobnost. Od predsedniškega kandidata pričakujem več kot takšne poceni marketinške trike,« je dejala. Božidar Novak pa pravi, da mu sam česa takšnega ne bi nikoli predlagal. »Njegov cilj bi moral priti v drugi krog, ne pa ustvarjanje poznanosti. Boruta Pahorja vsi poznamo, z asfaltiranem pa dosega samo publiciteto in nobene kredibilnosti,« je ocenil Novak.
Janja Božič Marolt pojasnjuje, da so neposredni in osebni stiki po definiciji bolj učinkoviti kot komuniciranje prek medijskih posrednikov. Pahor se je odločil, da bo gradil »imidž« ljudskosti, morda celo mučeništva. »Spustil se je med ljudi in jim daje vedeti, da jih razume, sočustvuje, prevzema in deli njihovo breme. Slovenski Jezus Kristus. Glede na večinsko katoliško in delavsko volilno bazo je to verjetno učinkovito,« pravi Božič Maroltova.
Pahor je očitno pripravljen narediti vse, da bi postal predsednik države, še razmišlja Kos Markova. »Imamo kandidata, ki se je pripravljen spustiti na raven klovna, ki se smehlja, da bi ugajal, ne, ker bi se tako počutil.« Takšno ravnanje se ji zdi problematično zato, ker ni vredno predsedniškega kandidata. »Predvsem pa tudi zato, ker to počenja zato, ker misli ali pa so mu drugi povedali, da mu bo prineslo točke, ne pa zato, ker bi sam verjel v pravilnost svojega ravnanja.«
Božič Maroltova pri tem opozori na še eno dimenzijo tovrstne kampanje, in sicer da bi bilo skrajno narobe in sporno, če bi kandidat ljudem obljubljal rešitve, saj mu predsedniška funkcija tega ne bi omogočala. »Se pa izraziteje kot kateri koli drugi kandidat v preteklosti neposredno identificira in dobesedno vživi v vsakdanjik ljudi. In za seboj je potegnil še druga kandidata. »Podpora Türka znanemu DJ sicer ni isto. Šele če bi Türk plesal, bi tudi s simbolične prešel na doživetveno raven,« še dodaja Božič Maroltova.
A tako Türk kot Pahor po mnenju Novaka za zdaj delujeta zbegano. »Ne vesta, kaj in koga bi nagovarjala. Sta iz istega gnezda in nagovarjata iste volilce, levo od sredine. In tudi ti so očitno zbegani.« Po njegovem konsistentnost kaže edino Zver, ki se je odkrito in vnaprej opredelil ter povedal, da je po dvajsetih letih čas, da desnica dobi predsednika. Sicer pa se kandidati šele ogrevajo. »A vse bolj se zdi, da bomo imeli predsedniške volitve o vladi: Pahor in Zver sta se odločila kandidirati v podporo Janši, Türk pa postaja vse bolj njegov kritik. To bodo morda najbolj politične predsedniške volitve od prvih poosvoboditvenih doslej,« razmišlja Verčič.
