Pod žarometom: Klavdija Markež

Ptujčanko Klavdijo Markež, poslanko SMC, je državni zbor (DZ) potrdil za ministrico za izobraževanje, znanost in šport. Za širšo Slovenijo je devetintridesetletna magistrica državnih in evropskih znanosti nepopisan list, čeprav so njene »ptujske zgodbe«, kot jim pravi, začele odmevati tudi drugod.

Iz biografije na spletni strani DZ je mogoče razbrati, da je visoko strokovno šolo končala na ljubljanski ekonomski fakulteti in da je na mariborski pedagoški fakulteti pridobila tudi pedagoško in pedagoško-andragoško izobrazbo. Zaključni izpit – ne mature, kot so pomenljivo poudarili posamezni novinarji – je opravila na Ekonomski šoli Srednješolskega centra Ptuj. Poudarjanje tega, da nima niti mature niti fakultetne diplome, je zaznala tudi ministrica sama; še kot kandidatka je med zaslišanjem pred matičnim odborom v DZ pomenljivo poudarila, da se je šolala ob delu in da je na svoje izobraževalne dosežke zelo ponosna.

Po srednji šoli se je kot strokovna delavka zaposlila na Ljudski univerzi Ptuj. Leta 1999 je postala organizatorka izobraževanj v tej ustanovi, pet let pozneje njena direktorica, leta 2008 pa še predsednica Zveze ljudskih univerz Slovenije. Takoj ko se je izvedelo, da naj bi stopila v vroče čevlje ministrice za šolstvo, so se v medijih pojavili zapisi, ki so spodbujali dvome v njeno kredibilnost in usposobljenost za ministrico. Mediji so najprej opozorili, da na spletni strani DZ manjka podatek o njeni zadnji zaposlitvi pred poslansko, in sicer v podjetju RM Vuk, ki je specializirano za industrijske projekte in kjer je bila vodja izobraževanja in projektov. Ta naj bi bila sporna, ker je solastnik podjetja Miran Vuk, župan Zavrča (NSi), končal v osebnem stečaju, kriminalisti pa so ga tudi ovadili zaradi suma utaje davkov.

Nato so objavili še informacije o njeni domnevni zlorabi položaja. Kot direktorica Ljudske univerze Ptuj naj bi namreč to ustanovo v desetih letih oškodovala za 100.000 evrov. Klavdija Markež je očitke zavrnila, prav tako navedb ni potrdila njena naslednica Mojca Volk, ki, kot je dejala, ob prevzemu poslov ni opazila nepravilnosti. Klavdija Markež je tedaj za Delo dejala, da si želi resno in temeljito revizijo v Ljudski univerzi Ptuj. »Imeli smo zunanje in zelo strogo računovodstvo in ne vem, kako bi plačevali kakšne zasebne družinske počitnice. Ta zavod sem prevzela v zelo slabem stanju in ves čas smo se vsi zelo trudili in pošteno delali, potem pa to v nekem trenutku s takšnim obrekovanjem postane nepomembno in celo ovira ali slabost.«

A bolj kot zapisi v medijih je ministrici škodoval premier Miro Cerar, ki ji je naredil medvedjo uslugo, ko je dejal, da jo bo za ministrico predlagal, če do popoldneva ne bo našel boljšega kandidata. »Če bi to dejal zame, ne bi sprejela ponudbe,« se je glasil prvi komentar iz šolniških vrst.

Premier bi lahko to slabo popotnico popravil, če bi ji zdaj, ko je prevzela šolski resor, izkazal zaupanje in ji omogočil, da ga začne samostojno in odgovorno voditi. Minister je namreč lahko uspešen samo, če ima politično moč. Brez nje ne more doseči ničesar. Še posebej pa ne v šolski sferi, saj so posamezne interesne skupine (sindikati, učitelji, ravnatelji, študenti) zaradi varčevalnih ukrepov zelo razdražene in vse bolj glasno izražajo svoje – pogosto diametralne – zahteve. Klavdija Markež si verjetno iskreno želi dobro delati. Drugo vprašanje je, ali ve, česa se je lotila.