Politična geografija Evrope, ki jo bo težko preseči

Kriza evroobmočja je revolucionirala politiko na celini. To ni več Evropa, kot smo jo poznali. Celo države, ki so bile vedno nesporni del evropskega jedra, so zdrsnile na periferijo. Razlike med Severom in Jugom bo težko zaceliti tudi potem, ko bo kriza mimo.

Evropska unija je vedno obstajala kot »Evropa dveh hitrosti«, s »trdim jedrom« oziroma »evropsko avantgardo« in državami bolj na obrobju. To je bil hkrati koncept in stvarnost. In vendar se je s krizo spremenila v čisto dolžniško-upniško razmerje, ki ga predstavlja nasprotje med »lenimi Grki« in »bogatimi Nemci.« Razlike med državami članicami so postale prevelike, da bi EU lahko šla naprej kako drugače kot najmanj Evropa 1 in Evropa 2.

Razkol med centrom in periferijo je glavna značilnost evropske krize. Ko se je začela leta 2008/2009, je članice prizadela na različne načine. Kriza EU nasploh in kriza evrskega območja posebej je predvsem kriza, ki so jo povzročila neravnovesja in javni dolgovi. Celoten model evropske integracije se je znašel v krizi, kriza je v bistvu strukturna kriza evropske integracije, začele so se pomembne institucionalne spremembe. Vse od začetka so bile evropske politike usmerjene predvsem na države članice tako imenovane evropske periferije, ki so bile prisiljene v drastične varčevalne programe. To zadnje je zaostrilo neoliberalne politike, povečalo strukturne probleme, okrepilo dezintegracijske težnje.

Sever proti Jugu

EU je postala politično fragmentirana in ekonomsko razdeljena. Konflikt med premožnim severom in siromašnejšim jugom se je z zaostrovanjem krize poglobil. Obnovile so se razlike, ki so se zdele v združeni Evropi presežene: med maloštevilnim severom celine, ki mu gre dobro in se ima za »krepostnega«, in »malopridnimi« sredozemskimi državami, ki se jih je oprijelo sramotno ime Piigs. Na eni strani so bile nesporna politična in ekonomska voditeljica Evrope Nemčija s Finsko, Nizozemsko, Avstrijo in Luksemburgom, ki imajo denar; na drugi Grčija, Španija, Portugalska, Irska, Italija in Ciper, ki so brez. Med enim in drugim delom je zrasel zid.

»Krepostni« so zavzeli držo moraliziranja in kalkuliranja, za Nemčijo je ekonomija postala kot moralna filozofija. »Malopridne« države, vsem napakam navkljub in z obsežnimi deli sive ekonomije vred, so bile novi grešni kozli; o Grkih, denimo, se ni več govorilo drugače, kakor o lenih, prezadolženih, neodgovornih, nesposobnih.

Raven dialoga enih in drugih je prècej zdrsnila porazno nizko. Evropski jug, še posebno Grčijo, je preplavila germanofobija; nemška kanclerka Angela Merkel je postala priročna tarča, upodabljali so jo s hitlerjevskimi brki in jo krivili za vse težave. Za proračunsko vzdržni sever je Sredozemlje dobilo status manjvredne Evrope, ki se redi na njihov račun. Nestrpnost, pred krizo uperjena zoper tujce, priseljence, muslimane, se je preusmerila na »lene Mediterance«. S poglabljanjem razlik med obema deloma celine to ni bila samo značilna govorica skrajnih strank, neverjetno hitro so radikalizirano retoriko prevzele tudi tradiconalne stranke.

Povečevanje periferije

Pošla je solidarnost, razdrlo se je zaupanje, s krizo smo vstopili v Evropo razlik in etničnih stereotipov med Severom in Jugom. Zmeraj več držav se je pomikalo proti obrobju; na drugi strani, ob bogati Nemčiji, je ostala samo še peščica stabilnih držav s prvovrstnimi bonitetnimi ocenami kakor Finska in Nizozemska. Nič manjši problem kot konflikt med centrom in periferijo ni bil sočasno zmanjševanje same sredice EU.

Med tako imenovano periferno Evropo niso bile samo Grčija, Portugalska, Španija in Irska, torej članice, ki so z vstopom v EU hitro postale razmeroma bogate, njihova miselnost pa je ostala enaka. Vztrajno je izgubljala specifično težo tudi Italija, ustanovna članica in nekdaj ena najpomembnejših v Uniji, za katero se je Bruselj vseskozi bal, da bi destabilizirala celoten evrski sistem. Zaradi političnih razlogov se je na obrobju znašla tudi Velika Britanija. Vselej je bila ambivaletna partnerica evropskega projekta, vendar desetletja ob Franciji in Nemčiji ena od treh glavnih odločevalk v Uniji. S krizo je Otok potonil v evroskepticizem, drsi proč od EU.

Toda največji problem premaloštevilnega jedra in evropskega projekta scela je zdrs Francije. Petdeset let je bila gonilna sila projekta, vanj je investirala večino evropskih idej, kriza jo je ohromila politično in ekonomsko. Že v času, ko je bil v Elizeju desnosredinski predsednik, je bil obstanek Francije ob boku Nemčije v glavnem navidezen. Nicolas Sarkozy je samo sledil Angeli Merkel. Socialistični naslednik François Hollande, ki je obljubljal spremembo Merkozyjevega fiskalnega pakta, je še opazneje ostal tih in nemočen. Francija se je nenehno pomikala proti jugu oziroma periferiji, vseskozi je bil vtis, da se jo – zaradi njene velikosti in politične teže – umetno ohranja, pretvarja, da ji ne gre tako slabo, kot ji gre.

Primer Slovenije

Slovenija zelo dobro razume to zgodbo, izkusila jo je z obeh strani. Na začetku krize, ki ji je šlo še razmeroma dobro, je pokazala malo občutljivosti za tiste, ki so hitro zabredli v težave. Ob prvih svežnjih pomoči za krizne države si je pomišljala. Slovenska politika, ki se je venomer tako rada priklanjala restriktivnemu diktatu kanclerke Angele Merkel in imela dolgo polna usta govorice o vkrcanju na francosko-nemško vlak, se je brž znašla onstran – med tistimi, ki jim Sever oponaša, da živijo na njihov račun. Na svoji koži je občutila, kako težko breme je stigma in kako težko se otreseš vsiljevane »pomoči«.

Evropski projekt, ki ignorira različnosti in stremi k ekonomizmu, se kaže kot poguben. EU, ki je veljala za prostor vladavine prava in bila svetel zgled zaradi socialne države, je postala instrument za vsiljevanje proračunske discipline. In problem je še toliko večji, ker je prisilo narekovala manjšina, v bistvu samo ena država. Preurejanje Unije gre vse bolj v smer Evrope več hitrosti, a razpoke, ki jih je ustvarila kriza in niso samo ekonomske, bo karseda težko zgladiti.