Tiskane izdaje
Janez Drnovšek je v visoko politiko vstopil leta 1989, s krajšimi prekinitvami pa je do leta 2007 ostal ena od vodilnih slovenskih političnih osebnosti. Zgodovinska perspektiva omogoča natančnejše vrednotenje njegovih dejanj in stališč.
Deset let po smrti ostaja Janez Drnovšek nekoliko enigmatičen politik in državnik. Leta 1989 je prisegel kot predsednik predsedstva SFRJ, tri leta pozneje kot predsednik slovenske vlade, leta 2002 pa kot predsednik Republike Slovenije. A prav skozi besedilo slovenske prisege njegova ravnanja postanejo razumljivejša.
Predsedniška prisega je sestavljena iz treh elementov. Predsednik republike priseže, da bo spoštoval ustavni red in da bo za blaginjo Slovenije storil vse, kar je v njegovi moči. Priseže pa tudi, da bo ravnal po svoji vesti. V četrtstoletni zgodovini predsedniške funkcije smo lahko le zelo redko spremljali prizore, o katerih lahko rečemo, da je predsednik ravnal skladno s tretjim elementom iz prisege. Drnovšek je to počel.
Vest in Ambrus
Decembra 2006, tik pred božičnim večerom, je Janez Drnovšek v laboratorijsko čisti obliki pokazal, kaj pomeni del prisege »ravnal bom po svoji vesti«.
24. decembra se je proti Ambrusu, kjer je živela romska družina Strojan, približevala nenavadna kolona vozil. Ob protokolarnem terenskem avtomobilu s spremstvom sta bila v koloni še dva tovornjaka, na tovornjakih pa sta bila naložena modra bivalna zabojnika. Predsednik republike Drnovšek je sklenil, da bo poskrbel za družino Strojan, ki se je po sporu z domačini umaknila v postojnski begunski center, decembra se je vrnila v Ambrus. Strojanove so v Ambrusu pričakale ruševine barak, ker so inšpekcijske službe črno gradnjo odstranile. Čeprav njihovega doma ni bilo več, so sklenili ostati.
Janez Drnovšek med podpisovanjem svoje knjige leta 2007. Foto: Blaž Samec/Delo
Ko je predsednik republike prišel do kraja, kjer so taborili Strojanovi, je otrokom namenil božična darila, potem pa je ugotovil, da sta kamiona, na katerih sta bila bivalna zabojnika, obtičala. Domačini, ki so zahtevali, naj se Strojanovi izselijo, so konvoj z zabojniki ustavili. Drnovšek se je vrnil do jezne množice in domačine vprašal: »Boste zdaj mene pretepli?«
»Nismo mi še nikogar pretepli,« so odgovorili domačini. »Nismo mi kriminalci. Strojanovi so, tisti, ki jih zagovarjate. Na Zaplano jih vzemite!«
»Hočete, da zmrznejo ženske in otroci?« je predsednik vprašal množico.
Sledila je besedna simultanka med predsednikom in domačini. »Naj gredo v Postojno,« so ponavljali udeleženci zborovanja.
»Naj vsaj božič preživijo na toplem,« je odgovoril predsednik.
»Mi jim želimo srečen božič. A ne tukaj!«
»Božič je! Kaj mislite, da bi Kristus rekel na to?« je nadaljeval Drnovšek.
»Kriminalcev ne bi zagovarjal,« mu je zabrusil domačin.
»Če bodo otroci zboleli, če bo kdo umrl, boste vi odgovorni,« je odvrnil predsednik.
»Mi jim hočemo pomagati,« so mu odgovorili in predsedniku razložili, naj gredo Strojanovi nazaj v Postojno. »Na človeški osnovi sem jim hotel pomagati. Dajte jim še vi,« je odvrnil Drnovšek.
»Na Zaplani je še veliko prostora,« je predsedniku zabrusil domačin.
Ko je predsednik Drnovšek do Strojanovih želel pripeljati bivalne zabojnike, najbrž ni povsem sledil imperativu iz prisege, da bo spoštoval ustavni red. Domačini so mu žugali, da bi bila postavitev zabojnikov v nasprotju z urbanističnimi predpisi in prostorskimi načrti. Ukvarjanje z bivalnimi zabojniki ne sodi v opis del in nalog predsednika države. Vztrajanje, da ima romska družina za božič pravico do ogrevanega bivalnika, med ljudstvom ne prinaša politične popularnosti. In vendar je Drnovšek, po izobrazbi ekonomist, tvegal soočenje z jeznimi domačini. Ker je ravnal po svoji vesti.
Deset let po smrti Janez Drnovšek ostaja nekoliko enigmatična osebnost. Na politični ravni je jasno, da je Drnovšek eden od treh državnikov, ki jih je Slovenija imela po letu 1990. Dva od treh sta pokojna. Drnovšek je bil sicer popolnoma drugačen od Franceta Bučarja, drugega pokojnega člana državniške triperesne deteljice. Skupno pa jima je bilo to, da sta se oba znala dvigniti nad parcialne interese političnih skupin, ki sta jim pripadala, in razmišljati o tem, kaj je skupno dobro.
Koalicija za blaginjo Slovenije
Drnovšek je imel kot državnik tri popolnoma različne etape. Aprila 1989, ko je bil presenetljivo izvoljen za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, je iz anonimnosti stopil v ogromne škornje voditelja SFRJ. Koledar dogodkov, na katerega sicer ni imel nobenega vpliva, mu je šel na roke. Le nekaj tednov po tem, ko je postal predsedujoči zveznega predsedstva, je Francija obhajala 200. obletnico francoske revolucije. V Parizu se je predstavil tridesetim državnikom. Ker je bil mlad, veliko bolj izobražen od predhodnikov, izvoljen na za silo svobodnih volitvah in ker ni bil član trdega jedra jugoslovanske nomenklature, je vzbujal pozornost, čeprav je nosil priimek, ki ga je bilo težko izgovoriti. Septembra 1989 se je kot predsedujoči gibanja neuvrščenih predstavil še stotniji voditeljev tretjega sveta. Ker je bil prvi jugoslovanski predsednik, ki med pogovori s tujimi državnimi ni potreboval prevajalcev, saj je dobro govoril angleško, francosko, špansko ..., je glas o novem voditelju nestabilne federacije hitro obšel svet.
Vendar druženje z neuvrščenimi Drnovška še ni naredilo za državnika. Je pa do sredine leta 1991, ko je zapustil Beograd, z nepričakovano politično spretnostjo zelo veliko naredil za blaginjo Slovenije. Že ob sprejemanju slovenskih ustavnih dopolnil leta 1989 je pravilno ocenil, da mora biti ob dogodku, ki je odprl vrata za večstrankarske volitve in prve korake k osamosvojitvi, osebno navzoč. Namesto da bi se s službene poti vrnil v Beograd, je pristal na Brniku. Razglasitvi dopolnil k slovenski ustavi je s tem dal dodatno legitimnost in ustavil ambicije dela jugoslovanske vojske, da zadeve rešuje z vojaškim udarom.
Še pomembnejša od točnih političnih ocen pa je bila Drnovškova spretnost pri oblikovanju koalicij. Leta 1990 je bila edina samoumevna koalicija, ki je obstajala v SFRJ, tista med Slovenijo in Hrvaško. In še ta je bila naporna. Drnovšku pa je uspelo, da je na svojo stran dobil še dva člana predsedstva SFRJ, Makedonca Vasila Tupurkovskega ter predstavnika Bosne in Hercegovine Bogića Bogićevića. S tem, ko je v predsedstvu SFRJ Drnovšek sestavil koalicijo štirih, ki je lahko nevtralizirala homogen blok, lojalen Slobodanu Miloševiću, je lahko ustavil Miloševićeve ambicije. To je bil Drnovškov ključni prispevek k blaginji Slovenije. Kako mu je uspelo?
Zadnji pregled častne čete bivšega predsednika Janeza Drnovška. Za njim je predsedniški položaj prevzel Danilo Turk. Foto: Marko Feist/Delo
Kolektivno predsedstva SFRJ je bilo razcepljeno po več dimenzijah. Borisav Jović, srbski predstavnik v predsedstvu, je na svojo stran brez težav dobil predstavnike Črne gore, Vojvodine in Kosova. Vendar členitev na Miloševićev blok in ostanek ni bila edina členitev. Miloševićevi kadri so bili - z izjemo hrvaškega predstavnika Stipeta Mesića - precej starejši. Drnovšek je torej lahko oblikoval generacijsko koalicijo. S predstavnikom Makedonije ga je povezoval še najvišji akademski naziv, Miloševićev blok pa so sestavljali kadri politične nomenklature.
Ključna pa je bila koalicija, ki jo je Drnovšek sklenil s predstavnikom BiH Bogićem Bogićevićem. Četudi se je zdelo, da je Drnovšek, letnik 1950, za jugoslovanske razmere ekscesno mlad, je bil Bogićević še mlajši. Še pomembnejša je bila druga podrobnost. Tudi Bogićević je bil kot predstavnik BiH v predsedstvu SFRJ izvoljen na za silo svobodnih volitvah, natančneje na referendumu. Bogićevića in Drnovška je torej družila legitimnost, ki je izhajala iz volje ljudstva. Predvsem za Bogićevićevo ravnanje je bila ta legitimnost zelo pomembna. Bogićević je namreč bosanski Srb, glasoval pa je kot predstavnik republike, ki ga je izvolila. Ko je bilo predsedstvo SFRJ soočeno s ponudbo jugoslovanske vojske, da bi ta v državi naredila red, je Miloševićev blok ponudbo z veseljem sprejel, Bogićević pa je s svojim glasovanjem to preprečil.
Komunikacija z nasprotnikom
Ko se je jugoslovanska vojska vendarle odločila za avanturistični pohod na slovenske mejne prehode in naletela na dober slovenski vojaški odpor, je Drnovšek spet pokazal, da ima vrhunski politični talent. Četudi je šlo pri odločitvi za pohod na mejne prehode za konflikt med beograjskimi centralističnimi in slovenskimi osamosvojitvenimi silami, je Drnovšek ohranil odprte komunikacijske kanale, ki so mu omogočali odkrite pogovore z Borisavom Jovićem, srbskim predstavnikom v predsedstvu. Ko je zaznal, da Srbija v Sloveniji nima strateških interesov, se je - povsem nepričakovano - z Jovićem v neskončno kratkem času dogovoril, da jugoslovanska vojska zapusti Slovenijo. Dogovor, sklenjen na Brionih, je pomenil, da je Slovenija oktobra 1991 lahko prevzela popoln nadzor nad svojim teritorijem in s tem de facto postala suverena država, hkrati pa je Drnovškova hitra tajna diplomacija pomenila, da dolgotrajna pogajanja o načinu umika sil SFRJ iz Slovenije ne bodo potrebna.
Drnovškov pogajalski uspeh je bil toliko večji, ker je sredi leta 1991 med Demosovo vladajočo koalicijo in Drnovškom obstajalo nezaupanje. Vodstvo Demosa je Drnovška razumelo kot zveznega funkcionarja, ne kot Slovenca, ki ga je volja ljudstva za določen čas poslala v beograjsko službo. Drnovška - kljub omenjenim dosežkom - zato niso uvrščali v alejo osamosvojitvenih velikanov. Roko na srce, tudi sam Drnovšek ni hrepenel po tem, da bi kopičil simbolni kapital ali da bi mu pripenjali medalje.
Hkrati pa nezaupanje med Demosom in Drnovškom zanj ni predstavljalo posebno novega položaja. Ko je aprila 1989 zmagal na volitvah, mu tudi na slovenskem CK niso zaupali. Milan Kučan ga osebno sploh poznal ni. Hkrati pa Drnovšek ni zaupal CK, ker je zaznal, da je partija po svojih kanalih izrecno podpirala Marka Bulca, favoriziranega kandidata na predsedniških volitvah.
Pragmatični čut za pravičnost
Kaj pa tretji del predsedniške prisege, del, ki govori o spoštovanju pravnega reda? Kot ekonomist je Drnovšek bolj kot na zapletene procedure stavil na učinkovitost. A elementarnega čuta za pravičnost mu ne gre odrekati. Ko je leta 1992 prevzel vodenje vlade, se je to zgodilo, ker Demos ni bil sposoben sprejeti kompromisa o načinu privatizacije nekdanjega družbenega premoženja. Leta 1992 ni več šlo za vprašanje, ali bo družbeno premoženje privatizirano ali ne. Že leta 1989 so se začele »spontane«, natančneje, divje privatizacije družbenega premoženja. Leta 1992 je šlo le še za to, ali bo privatizacija vsaj za silo regulirana ali bo povsem divja. Drnovškova iniciativa za končanje privatizacijske zakonodaje je preprečila, da bi bil prehod v kapitalizem povsem nereguliran.
Ob deseti obletnici smrti dr. Janeza Drnovška v NSM - Metelkova odpirajo razstavo. Foto: Leon Vidic/Delo
Kompromis, ki je nastal v krožku, ki mu je Drnovšek zaupal pripravo privatizacijske zakonodaje, je stavil na postopnost in decentraliziranost. Ko govorimo o decentraliziranosti, gre za dva vidika. Prvič, ni bilo potrebe, da bi se vsa podjetja lastninila na isti način. Podjetja naj sama izberejo model, ki bi bil najbolj smiseln. Drugič, decentraliziran model je pomenil tudi to, da po končani privatizaciji ne bo enega samega središča kapitalske moči. Privatizacijska zakonodaja je namreč moč razdelila med štiri stebre: menedžerje in zaposlene, dva paradržavna privatizacijska sklada, množico zasebnih pooblaščenih investicijskih družb in med male zunanje delničarje.
Ker privatizacija pomeni tudi novo oblikovanje družbene elite, je model, ki je bil sprejet konec leta 1992, pomenil, da bi si v Sloveniji moč delili (stari) menedžerji, nova finančna elita, zbrana okoli investicijskih skladov, dva paradržavna finančna sklada in (neorganizirani) mali delničarji. Velik del moči pa je ostal v rokah države, ki je obdržala lastniške deleže v energetiki, infrastrukturi, telekomunikacijah, delu finančnega sektorja.
Poleg tega da je Drnovškova vlada določila regulatorne okvire za privatizacijo, zelo kompleksen družbeni proces, je postavila tudi institucionalne mehanizme za revizijo nelegitimnih privatizacijskih potez. Popolnega ferpleja v privatizaciji sicer ni. A o Drnovšku lahko rečemo, da si je vsaj prizadeval, da prehod v kapitalizem ne bi bil kaotičen. Najbrž ni naključje, da so se pomembne (in hkrati neuspešne) tajkunske zgodbe zgodile v obdobju, ko ni več vodil vlade.
Če je do leta 2002 veljalo, da je Drnovšek predvsem zelo pragmatičen politik, etična načela njegovega delovanja pa so bolje vidna šele v zgodovinski perspektivi, je po letu 2002 etična dimenzija, ravnanje po svoji vesti, stopila v ospredje. Ne gre le za epizodo z družino Strojan. Leta 2005 se je Drnovšek lotil utopičnega mednarodnega projekta, miru v Darfurju. Če leta 1989, ko je bil predsedujoči gibanja neuvrščenih, intimno gotovo ni pripadal tretjemu svetu, je v zadnji politični etapi tretjemu svetu namenjal osupljivo veliko pozornosti.
Četudi se je utopičnih projektov loteval brez aparata, ki je potreben za reševanje nerešljivih političnih problemov, njegova prizadevanja niso ostala neopažena. »Sprašujete me, zakaj Slovenija,« je Drnovšek odgovoril komentatorju New York Timesa Nicholasu D. Kristofu, ko sta se pogovarjala o pobudi za mir v Darfurju. »Naj jaz vprašam. Zakaj ne Slovenija?« Kristof je zapisal, da vodilna politična pobuda za mir v Darfurju prihaja iz Slovenije. Drnovška je označil za enega redkih državnikov, ki si prizadevajo ustaviti genocid. Nekaj mesecev pozneje je Kristof za komentarje o Darfurju prejel Pulitzerjevo nagrado.
Če je Drnovšek svojo pragmatično obdobje začel s tem, da je od leta 1992 obiskoval sestanke Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, elitnega kluba gospodarstvenikov, politikov, mnenjskih voditeljev in estradnikov, je leta 2007 demonstrativno sporočil, da v Davos nikakor ne bo odpotoval, ker se tam ne dogaja nič pametnega.
Namesto v Davos je odšel v New Delhi, na konferenco o veličini Gandhijevega nenasilnega političnega boja.
