Tiskane izdaje
Prizadevanja Gorana Klemenčiča, da bi pravobranilstvo prešlo pod okrilje pravosodnega ministrstva zato, da bi bilo njegovo delo bolj učinkovito, pregledno in odgovorno, kot je poudarjal, se niso izpolnila. Po predlogu zakona, ki je v državnozborskem postopku, državno pravobranilstvo, po novem državno odvetništvo, ostaja samostojen državni organ, ki pred domačimi in tujimi organi kot odvetnik države varuje njene premoženjske in druge interese. Toda ta samostojnost je po prepričanju generalnega državnega pravobranilca Jurija Groznika zgolj navidezna. Ministru je namreč uspelo tudi pred koalicijo ubraniti rešitev, po kateri pravobranilci oziroma državni odvetniki ne bodo več funkcionarji, kot so bili doslej, ampak javni uslužbenci. Izjema velja zgolj za prvega in drugega človeka državnega odvetništva. Torej za generalnega državnega odvetnika in njegovega namestnika.
Logični nesmisel
»Vseskozi se prikazuje, da naj bi imel novi državni odvetnik več odgovornosti, več pristojnosti in bi delal bolj transparentno. To je seveda zelo všečno. Malo manj glasno pa se ob dejstvu, da bo državni odvetnik javni uslužbenec, pove, kaj to dejansko pomeni. Javni uslužbenci namreč delujejo na podlagi vladnih navodil. Takšna je zakonska ureditev. Zato je kakršno koli prikazovanje, da je javni uslužbenec bolj avtonomen od funkcionarja, najmanj logični nesmisel,« pravi Groznik. In še. Doslej je 60 državnih pravobranilcev v imenu države zastopalo 174 subjektov, po novem jih bo okoli 1750, pri čemer se poudarja tudi osebna odgovornost državnih odvetnikov. »Med na novo zastopanimi subjekti so tudi družbe, ki so v stoodstotni državni lasti. To med drugim pomeni, da je država odškodninsko odgovornost za zastopanje samostojnih pravnih subjektov prostovoljno prevzela nase, in to brezplačno, čeprav so med njimi tudi takšni, ki prihodke pridobivajo na trgu s prodajanjem svojega blaga in storitev,« pojasnjuje Groznik. Predlog zakona namreč predvideva možnost, da bodo državni odvetniki pravno svetovali oziroma zastopali tudi javne agencije, javne sklade, javne (tudi gospodarske) zavode, javna podjetja in gospodarske družbe.
Mamljiva služba za politične kadre
Glavno vprašanje reforme državnega pravobranilstva pa je po presoji generalnega državnega pravobranilca vprašanje demokracije. »Gre za vprašanje, ali država dopušča kritiko lastnega ravnanja ali ne. Očitno ne. Gre za vprašanje, ali želi imeti na mestih svojih pravnih svetovalcev in zastopnikov visoko strokovno usposobljene osebe z dolgoletnimi izkušnjami ali ne. In tudi tu je odgovor - očitno ne. In čeprav je ministrstvo za pravosodje kot enega pomembnejših ciljev reforme navedlo preprečevanje političnega kadrovanja, s predlogom zakona to možnost pravzaprav uvaja. Zakon namreč omogoča, da se za generalnega državnega odvetnika lahko imenuje kdor koli, ki izpolnjuje splošne in posebne pogoje, in ne več le kandidat izmed državnih pravobranilcev. Tako bo ta funkcija zagotovo zelo mamljiva možnost nagrade zaslužnim političnim kadrom. Žal to ni le populistična fraza. Tlakovana je z izkušnjami.«
Največji dragi škandali
Pravobranilci tudi opozarjajo, da dobijo v delo odškodninske zahtevke zaradi največjih dragih škandalov in da poskušajo rešiti, kar se rešiti da. Lani so tako samo v enem primeru državo ubranili pred plačilom 210 milijonov evrov odškodnine. Šlo je sicer za enega od 84.000 primerov, ki so jih obravnavali leta 2016. Zato jih toliko bolj moti, da se v javnosti izpostavljata dva primera, kjer naj bi ravnali narobe in ki ju je politika uporabila za obračun s pravobranilci. In če že govorimo o primeru Tovarne sladkorja Ormož, tako pravobranilstvo, potem je nujno treba poudariti, da pravobranilci skrbijo za spoštovanje 30.000 rokov na leto. V primeru Tovarne sladkorja Ormož je pravobranilec res zamudil z oddajo tožbe za en dan, vendar je bil primer tako in tako za državo izgubljen.
