Tiskane izdaje
Miklavž na Dravskem polju - »Danes ne bomo uprizarjali karateja,« je ob najavi, da je zbral dovolj podpisov za vložitev predsedniške kandidature naznanil kontroverzni doktor znanosti, bosonogi Artur Štern. Vendar podpisov ni želel pokazati, s čimer je v resnost svoje kandidature zasejal še dodatno seme dvoma.
Uganki, ali je njegova kandidatura znova le nekakšen medijski cirkus kot pred petimi leti, ko je dejansko snemal film, torej javnost očitno še nekaj časa ne bo prišla do dna. Medtem ko je na mizici v neki miklavški galeriji, kjer je pripravil tiskovno konferenco, ležala odprta mapa s tremi podpisi podpore, Štern trdi, da zbranih podpisov ne nosi s seboj.
»Jezusu tudi niso verjeli«
»Absolutno jih ne bom pokazal do trenutka, ko se bo meni zdelo primerno.« Trdi, da je največ podpisov zbral na Štajerskem, v Mariboru, skupno pa vsekakor več kot dovolj. Kljub temu jih bo zbiral še naprej, in to iz razloga, da ugotovi podporo med državljani.
Štern se, kajpak, tudi tokrat ni izneveril samemu sebi in je na opazko, da ljudi še zmeraj ni prepričal, da njegova kandidatura znova ni zgolj igra, odvrnil, da tega pač noče storiti: »Zakaj bi jaz zdaj komu dokazoval kar koli. Stvari so jasne. Jezusu tudi niso verjeli in mu je Tomaž potiskal prst v rano, ker ni verjel, da je res ranjen.«
Da je on prava izbira, bo slovenski narod prepričeval z besedami, da je podpise zbral na legalen način, in sicer tako, da ni nikomur razen nekaj ljudem, ki pa so to storili prostovoljno, pobral niti ficka. Ob tem se je obregnil ob osrednje tri kandidate, ki da bodo pobasali denar za kampanjo, zato da na koncu ne bo ostalo nič iz vsega skupaj. Štern denar, denimo, sploh ne zanima. Ne v velikih količinah, zlasti pa ne v majhnih. A ker bo neke stvari kljub temu treba financirati, poudarja, da bo mogoče le postavil kakšno stojnico ali nalepil plakat, vendar izključno s sponzorskimi sredstvi.
Razlastil bi tajkune, posebej zanje bi si omislil celo nekakšno naglo sodišče
Štern, znan kot ljubitelj žlahtne kapljice poudarja, da lahko funkcionira z alkoholom, lahko s srednjo mero alkohola, lahko pa tudi brez. Ob tem je zanimiva ena izmed točk njegovega programa - ukinitev Kebrovega zakona: »Kaj bo zdaj nek posrane določil, da ljudje ne morejo po deveti uri na črpalki ali pa kjer koli kupiti piva. Ali pa zakaj bi vožnja pod vplivom alkohola sama po sebi predstavljala grožnjo? To je izključno molzenje denarja poštenih ljudi. Tisti, ki povzroči nesrečo pod vplivom alkohola je kriv, tisti, ki pa normalno pelje, pa ga nimaš kaj ustavljati, če ni nobenemu nič povzročil.«
Kajpada so zanimive tudi ostale točke Šternovega programa. Nemudoma bi razlastil tajkune, posebej zanje bi si omislil celo nekakšno naglo sodišče: »Edini razlog, zakaj imeti denar je, da ga lahko nekomu daš, da ga deliš, in to s tistim, ki ga potrebuje.« Kot predsednik bi tudi pomilostil nekega možakarja - to je eden pomembnih razlogov, zakaj bi rad postal predsednik -, proti kateremu da je bil ves sodni sistem, sedi pa, tako Štern, zaradi »neke« pedofilije. In nenazadnje, legalizacija marihuane: »Če bi že kaj prepovedal, bi ta gnusni tobak smrdljivi in uvedel neko kvalitetno substanco.«
Seveda pa slovenski predsednik nima pristojnost, da bi lahko kar počez po mili volji spreminjal slovensko zakonodajno krajino. A Šterna to ne skrbi: »Predsednik države je poveljnik oboroženih sil, predsednik države lahko naredi vse. On lahko vojsko spravi na ulice. Če je to seveda želja ljudstva, ne njegova lastna.«
