Tiskane izdaje
Odziv na komentar Milana Kučana in intervju Antona Peinkiherja
Kot takratni pomočnik ministra za obrambo in vodja varnostne obveščevalne službe MO podajam naslednji komentar:
1. Glede informacije o selektivnem obveščanju takratnega predsedstva s strani obrambnega ministrstva, moram povedati, da je bilo z vsemi informacijami varnostnoobveščevalnega značaja takratno predsedstvo pisno seznanjeno z enako vsebino in istočasno, takrat in pozneje v pisni obliki kot takratni ključni udeleženci in ožji člani Republiške koordinacijske skupine, ki je koordinirala in vodila obrambo in proces osamosvajanja Slovenije. Ob moji navzočnosti na razširjeni seji predsedstva sem večkrat podal tudi ustno poročilo, s kakšnimi podatki razpolagamo in ki odražajo veliko verjetnost, da bo JLA z orožjem poskušala zaustaviti in otežiti proces osamosvajanja.
2. Z vojaško pomočjo Hrvaški ter Bosni in Hercegovini se ni oslabila obrambna moč Slovenije, kvečjemu nasprotno. S tem orožjem se je na drugih bojiščih lomila in zlomila napadalna moč takratne JLA oziroma vojska, ki so z njenim razpadom nastajale. Takšna strategija vojaške pomoči je znana tako skozi zgodovino in tudi danes jo uporabljajo številne države za doseganje vojaških in političnih ciljev. Del te vojaške pomoči je izvajala tudi takratna varnostnoobveščevalna služba MO oziroma v njeni sestavi operativno-obveščevalni oddelek.
3. Odgovor najvišjih političnih struktur, na čelu z predsedstvom RS, obrambnih in varnostnih struktur ter vseh drugih udeležencev, ki so sodelovali v času osamosvajanja, je bil vsekakor ustrezen. Na podlagi varnostnih ocen je bila izdelana ustrezna strategija, ki je v praksi vključevala tako obrambne kot politične aktivnosti ter pogajanja na vseh ravneh. Uresničila pa jo je takratna politična oblast ter republiška in pokrajinske koordinacijske skupine za obrambo samostojnosti RS. Samo z vojaškimi aktivnostmi blokade vojašnic ter enot JLA in brez pogajanj ter umirjanja razmer bi bilo žrtev na obeh straneh veliko več.
4. Kar pa se tiče blatenja še živih akterjev takratnih dogajanj in omenjanja preminulih, ki se ne morejo braniti, je treba povedati, da je bil dr. Janez Drnovšek kot slovenski član Predsedstva SFRJ eden najzaslužnejših ljudi, ki mu je uspelo pregovoriti takratnega generala armade Veljka Kadijeviča in celotni jugoslovanski vrh o umiku JLA iz Slovenije. Kot poznejši predsednik vlade pa ni vplival ne na delo varnostnih služb in ne, kot je meni znano, na delo raznih preiskovalnih organov in komisij.
Namestnik obrambnega ministra, Miran Bogataj, je bil eden od nosilcev gradnje obrambnega sistema v naši državi. Nosilec pravne ureditve obrambnega področja in gradnje civilne zaščite RS.
Tako dr. Janez Drnovšek kot Miran Bogataj sta veliko pripomogla k procesu osamosvajanja Republike Slovenije in si take negativne vloge po mojem mnenju ne zaslužita.
Mag. Andrej Lovšin
