Tiskane izdaje
Ljubljana – Predsednik vlade Miro Cerar bo ta teden v državnem zboru iskal širše politično soglasje glede vložitve tožbe proti Hrvaški zaradi neuresničitve arbitražnega sporazuma. Osnutek slovenskega pisma evropski komisiji ostaja strogo varovana skrivnost.
Z njegovo vsebino bo premier v petek seznanil odbor za zunanje zadeve. Gre za tri vladna gradiva, ki imajo oznako interno. Kot je prejšnji teden povedal Miro Cerar, ima vlada preigrani obe opciji: da Hrvaško zaradi neizvrševanja haaške razsodbe toži Bruselj, če se evropska komisija (EK) za ta korak ne bo odločila, bo tožbo pred luksemburškim Sodiščem EU vložila naša država.
Diskrecija evropske komisije
Pravniki so si bolj ali manj edini, da mora Slovenija zaradi ignorance naše sosede pri reševanju sporov o meji in implementaciji arbitražne sodbe narediti korak naprej.
Dr. Dominika Švarc Pipan, strokovnjakinja za mednarodno pravo, predvideva, da del zahtevkov naše države najbrž »temelji na splošnem argumentu, da Hrvaška z nespoštovanjem arbitražne razsodbe krši svoje mednarodnopravne obveznosti in načelo vladavine prava, s tem pa tudi svoje obveznosti iz pogodb EU. Močna podlaga za tožbo pa so tudi specifične kršitve prava EU glede ribolova. V vsakem primeru je ključno, da Slovenija svoje zahtevke natančno navede, prepričljivo obrazloži in jih podkrepi s trdnimi dokazi.«
Dominika Švarc Pipan Foto: Blaž Samec/Delo
Švarc Pipanova meni, da bi bilo najbolj primerno, če bi EK prevzela tožbo proti Hrvaški, kar bi »v normalnih okoliščinah tudi pričakovala,« ni pa prepričana, da bo to storila. »Odločitev je povsem v diskreciji EK.«
Naša sogovornica sicer meni, da še niso izčrpane vse politične poti za uresničitev arbitraže. »Dialog se ta hip zdi nemogoč, vendar lahko že vložitev tožbe pomeni močan pritisk na Hrvaško, zato morebitnega premika pri prostovoljni in sporazumni implementaciji ni treba izključiti. Sicer pa ima naša država na voljo tudi druge pravno dopustne oblike pritiska, kot so, denimo, ekonomske in diplomatske sankcije in različne blokade.«
Mir v evrohiši
Dr. Marko Pavliha, profesor na fakulteti za pomorstvo, pojasnjuje, da tožbe pred Sodiščem EU – če EK ne ukrepa, čeprav je še kako pristojna, da v slovensko-hrvaški zgodbi bi ukrepala – res niso pogoste, vendar to še ne pomeni, da niso izvedljive in da si Slovenija ne more obetati ugodnega izida.
Če Hrvaška tudi odločbe Sodišča EU ne bi spoštovala, »bi bila deležna takšnega močnega političnega pritiska, denarnih in drugih sankcij, da ga njeni politiki in politikanti najverjetneje ne bi dolgo zdržali. Slovenija bi morala tedaj (ali že prej) tudi uporabiti svoj veto na vključitev Hrvaške v schengensko območje, v OECD in še kakšno drugo 'orodje' bi se našlo,« meni Pavliha.
Marko Pavliha Foto: Roman Šipić/Delo
Vladavina prava v EU ni izbira, marveč dolžnost vsake države članice, to pa vključuje dosledno spoštovanje mednarodnega prava, evropskih pogodb, uredb, direktiv in odločb (raz)sodišč, je prepričan naš sogovornik, ki dodaja, naj na »slovensko iniciativo legalno in legitimno ukrepa vrhovni evropski pravosodni organ – sodišče, da bo končno mir v soseščini in evrohiši«. Kakšne druge boljše mednarodnopravne alternative najbrž nimamo.
Implementacija
Slovenija se je na implementacijo arbitraže odzvala že pred meseci. Državni zbor je novembra lani potrdil sveženj zakonov (zakon o evidentiranju državne meje med Slovenijo in Hrvaško, o zemljiški knjigi, o morskem ribištvu ter interventni zakon), vlada pa je mesec dni kasneje potrdila še zemljevide o meji, kakor jo je določilo arbitražno sodišče, in naložila evidentiranje meje. Sprejela je tudi štiri uredbe glede ribištva: tri s področja izvajanja ribiške politike EU, eno pa za zagotavljanje financiranja pravne pomoči ribičem, če bi bili pri delu žrtev hrvaških organov – kar se je doslej že večkrat zgodilo.
