Oblikovanje vlade: prototip jezička na tehtnici Ciril Pucko

Ljubljana - Ko se bo v prihodnjih dneh, po preštetih glasovnicah iz tujine, dokončno pokazalo, koliko mandatov v državnem zboru so dobile stranke – edino večje presenečenje bi sicer bilo, če bi se v hram demokracije uvrstila Slovenska ljudska stranka –, se bodo začela resna pogajanja o novi vladi. Pogledali smo, kdo je do zdaj odločal, kakšna bo vlada.

Včasih se lahko zgodi, da stranka z relativno malo glasovi ali celo posameznik odloči, kdo bo sestavljal vlado. Najbolj tipičen primer posameznika je Ciril Pucko, stranka, ki je največkrat odigrala vlogo jezička na tehtnici, pa je prav gotovo Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus).

Učna leta

Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 o sestavi vlade – takrat se je imenovala še izvršni svet skupščine – ni bilo dileme. Nove stranke, združene v koaliciji Demos, so dobile večino. Čeprav je bil prvo ime Demosa nedvomno disident Jože Pučnik iz socialdemkratske stranke (SDSS), predhodnice današnje Slovenske demokratske stranke (SDS), so se članice Demosa pred volitvami dogovorile, da bo mandatar iz na volitvah najuspešnejše. Zato je mandatarstvo dobil predsednik največje, krščanskodemokratske stranke (SKD) Lojze Peterle.

Tudi Janez Drnovšek s svojo liberalno demokracijo (LDS) po razpadu Demosa ni imel večjih težav s sestavo koalicije. Vanjo je vključil po volitvah 1990 nevladno naslednico komunistov Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD) in socialiste ter SDSS, demokratsko stranko in zelene, ki so razpad Demosa povzročili. Prvo pravo vlado pa je Drnovšek sestavil po zmagi na prvih državnozborskih volitvah leta 1992; ta vlada je bila posebna, saj so bile v njej tri največje stranke – LDS, SKD in ZLSD, torej ne velika koalicija, ampak nekakšna mega koalicija – ter še SDSS, ki se je za las prebila v parlament.

V prvih treh vladah klasičnega jezička na tehtnici, torej posameznika ali stranke, ki bi samo odločila, kdo bo vladal, ni bilo. Zato pa se je to zgodilo ob sestavljanju naslednje vlade.

Pucko in »izdaja«

Do državnozborskih volitev leta 1996 so se politične razmere temeljito spremenile. Vodenje SDSS je leta 1993 od Pučnika prevzel Janez Janša, takrat obrambni minister. Leta 1994 so ga zaradi afere Depala vas, ko so vojaki pretepli civilista, odstavili, in takrat se je začelo Janševo nepomirljivo sovraštvo do strank levega pola.

Na državnozborskih volitvah leta 1996 se je državni zbor razdelil na dve polovici. Ljudska stranka, SDS in SKD – te so nekako privatizirale zasluge za osamosvojitev in so se same poimenovale pomladne stranke – so dobile natančno polovico, torej 45 poslancev. Vlade niso mogle sestaviti, saj je imel Drnovšek poleg svoje LDS še podporo ZLSD, nacionalne stranke (SNS), upokojencev (Desus), ki so leta 1996 prvič nastopili samostojno, zunaj okrilja ZLSD, in dveh poslancev manjšin.

Mučni in dolgotrajni pat položaj je presekal do takrat malo znani prekmurski poslanec SKD Ciril Pucko. Prestopil je na Drnovškovo stran in mu tako omogočil, da je dobil mandatarstvo. Potem Drnovšek, ki je hotel bolj stabilno večino in si ni hotel mazati rok s sodelovanjem s SNS, vlade ni sestavil iz strank, ki so mu omogočile mandatarstvo, ampak je sklenil koalicijo z na volitvah drugouvrščeno SLS – ta se je od leta 1992 pod taktirko populističnega Marjana Podobnika močno okrepila – in Desusom. SDS in SKD sta takrat zagnali vik in krik, češ da je SLS izdala pomlad.

Ljudska stranka je bila za Drnovška nelagoden in naporen koalicijski partner. Vlada pa je vseeno zdržala do pozne pomladi 2000. Takrat je SLS še enkrat zamenjala strani, se združila s SKD in skupaj s SDS – ter glasovi poslank nacionalistov Polonce Dobrajc in Desusa Ede Okretič Salmič – zrušila Drnovškovo vlado. Za slabega pol leta je oblast prevzela ponesrečena vlada pod vodstvom argentinskega Slovenca Andreja Bajuka.

Na državnozborskih volitvah oktobra 2000 je Drnovšek s svojo LDS premočno zmagal. Z več kot 36 odstotki glasov je dosegel najboljši rezultat katerekoli stranke v samostojni Sloveniji; šele na letošnjih volitvah, vendar v povsem drugačnih okoliščinah, se je temu približal Miro Cerar s svojo stranko. Leta 2000 je Drnovšek brez težav dobil mandatarstvo in z ZLSD in Desusom ustvaril koalicijo. Pridružila se jim je združena SLS+SKD, od katere pa se je večina krščansko usmerjenega članstva že pred volitvami odcepila in se v parlament prebila pod imenom Nova Slovenija (NSi).

Faktor upokojencev

Po letu 2000 se je slovenska politika vedno bolj jasno delila na dva pola. Desno od sredine se je kot nesporna dominanta vzpostavil Janša s svojo SDS, levo pa ne najbolj strankarsko vezana množica volivcev, za katero je najpomembnejša spodbuda za odhod na volitve to, da Janša ne pride na oblast. Najprej je bila zbrana okrog LDS, vendar je ta leta 2004, po odhodu Drnovška in nastopu novega predsednika Antona Ropa, precej nepričakovano izgubila državnozborske volitve.

SDS, NSi in SLS so tako kot leta 1996 dobile 45 poslancev. Da bi se Janša izognil nestabilni vladi, ki bi bila na oblasti s podporo dveh poslancev madžarske in italijanske manjšine ali nacionalistov, je v koalicijo privabil upokojensko stranko. Desus je tako s štirimi poslanci postal jeziček na tehtnici, ki je Janševi koaliciji omogočil dokaj lagodno vladanje do konca mandata.

Mandat sta zaznamovala razpad velike LDS in vedno bolj trda roka Janeza Janše. Na državnozborskih volitvah 2008 so Socialni demokrati (SD), kakor se je preimenovala ZLSD, okrog sebe zbrali protijanševske glasove, potrojili izid iz leta 2004 in zmagali. Skupaj s preostankoma velike liberalne demokracije, eden je ohranil ime LDS, drugi se je poimenoval Zares, so zbrali 43 poslancev; Desus s sedmimi poslanci je spet odigral vlogo jezička na tehtnici. Vodja SD Borut Pahor je postal mandatar in sestavil vlado.

Vendar kot mlahav politik ni imel prave podpore in nobene avtoritete v vladi. Stvari je do skrajnosti zaostrila gospodarska kriza, v kateri je Slovenija od tranzicijske zgodbe o uspehu shirala do bolnika na periferiji Evropske unije. Pahorjeva vlada je padla in decembra 2011 je šla Slovenija prvič na predčasne državnozborske volitve.

Na teh je zmagala novoustanovljena stranka karizmatičnega ljubljanskega župana Zorana Jankovića Pozitivna Slovenija (PS). Ker ima Janković neporavnane račune z Janšo, je, tako kot pred njim Pahor, zmagal na račun protijanševsko usmerjenih glasov. Vendar Janković kljub volilni zmagi ni postal premier, saj mu je Janša za hrbtom skoval alternativno koalicijo s SLS, NSi in Državljansko listo, še eno novo stranko, ki jo je malo pred volitvami ustanovil minister za javno upravo v Janševi vladi 2004–2008 Gregor Virant. Te tri stranke so imele skupaj 44 poslancev, torej so bile malo prekratke za sestavo koalicije. Jeziček na tehtnici je postal – kdo drug kot Desus. S svojimi šestimi poslanci so omogočili, da je Janša še enkrat sestavil vlado.

Vendar je bila vlada krhka, majala jo je kriza in od jeseni 2012 še množični protesti proti politiki nasploh, še posebno proti Janši. Njegovi partnerji so iskali eleganten izhod iz vlade in dobili so ga v obliki poročila komisije za preprečevanje korupcije, ki je sporočila, da Janša ne zna pojasniti, od kod mu za dobrih 200.000 evrov premoženja več kot bi ga lahko imel po prijavljenih dohodkih. Virantova stranka in seveda Desus sta preskočila na stran PS in SD in te stranke so lani spomladi ustanovile novo vlado s premierko Alenko Bratušek na čelu.

Po razpadu vlade Bratuškove in nepričakovano visoki zmagi Stranke Mira Cerarja (SMC), sicer dokaj puščobnega pravnika iz znane družine – njegov oče je legendarni olimpionik Miro Cerar starejši, pokojna mati pa je bila ugledna pravnica in političarka Zdenka Cerar – na državnozborskih volitvah prejšnji teden so razmere še najbolj podobne tistim po volitvah leta 2000. Najmočnejša stranka ima velikansko prednost pred drugimi in dokaj proste roke pri sestavljanju vlade. A čeprav Desus tokrat nima tako močnih kart, da bi lahko izsiljeval kot ponavadi, bo najbrž pomemben partner SMC.