Pridno lobiranje za minimalno plačo

Ljubljana – Sindikati, ki bodo šele septembra lahko začeli zbirati podpise za redefinicijo minimalne plače, v vmesnem času ne mirujejo. Usoda njihove pobude je namreč v rokah poslanskih skupin, zato bodo storili vse, da projektu pri njih zagotovijo politično podporo.

Novi zakon, s katerim bi se iz izplačila minimalne plače izvzelo nekatere dodatke, čaka na september. Takrat bo vseh sedem sindikalnih central na upravnih enotah lahko začelo zbirati pet tisoč podpisov za začetek parlamentarnega postopka, vendar vmes ne bodo mirovali. Četudi jim namreč uspe zbrati dovolj podpisov, lahko parlamentarci ustavijo sindikalni projekt, s katerim bi nekoliko izboljšali plačo zelo omejeni skupini prejemnikov minimalne plače. Lobiranje pri poslanskih skupinah poteka, sindikatom pa je po neuradnih podatkih za zdaj uspelo zagotoviti podporo opozicijskih ZL, Zaaba, NSi in obeh poslancev manjšin. Odpravi krivice pri minimalni plači, kot pravijo sindikalisti, pa so naklonjeni tudi v koalicijskih strankah SD in Desus. Na podporo SDS sindikati ne računajo preveč, še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kako se bo do pobude opredelila največja vladajoča stranka SMC. Od njene podpore je tudi odvisno, ali bo sindikatom v državnem zboru uspelo.

Zadovoljni z obiski

Prvi mož pobude Dušan Semolič (ZSSS) pravi, da so pri večini poslanskih skupin naleteli na razumevanje. »Z obiski smo zadovoljni. Poslance smo seznanili s problematiko, večina jih sploh ni vedela, da ne predlagamo splošnega dviga minimalne plače, temveč le odpravo krivic tistim, ki ob minimalni plači ne dobivajo dodatka za nočno, nedeljsko in praznično delo. Bilo je tudi nekaj pomislekov, a to še zdaleč ni zadnja beseda.«

Pravna stroka je glede problematike minimalne plače jasna, nanjo pa je opozorila tudi na letošnjih dnevih delovnega prava in socialnega varstva. Profesorica Polonca Končar s katedre za delovno in socialno pravo pravi, da je ob ekonomskem razvoju treba upoštevati tudi socialni razvoj, minimalna plača pa naj bo takšna, da omogoča družbeno udejstvovanje ljudi, ne samo eksistenco. Njena kolegica prof. Barbara Kresal je dejala, da moramo na urejanje delovnih razmerij gledati z vidika človekovih pravic, če z njimi mislimo resno. Predlog sindikatov je po njenem »razumen, smiseln in utemeljen«. »Pravica do dodatka izhaja iz veljavne delovnopravne zakonodaje. Izločitev dodatkov je nujna, saj jih ravno tisti z najnižjo plačo, ki bi jih najbolj potrebovali, ne prejemajo.« Ob tem je z vidika človekovih pravic predlog OECD, naj vlada zadrži usklajevanje minimalne plače z inflacijo, označila za nesprejemljiv.

Iz sindikalnih vrst medtem že prihajajo svarila, kaj se bo zgodilo, če koalicija, predvsem SMC, ne bo podprla njihovega predloga o minimalni plači. To bi pomenilo, da vladajoča oblast blokira institucionalno pot skozi parlamentarni postopek, sindikati pa bi bili v tem primeru prisiljeni ubrati druge načine uveljavljanja pobude, tudi proteste. Dogajanje v državnem zboru je zato predvsem oblika sindikalnega pritiska na politike: tudi če sindikati do novembra zberejo pet tisoč podpisov, to v ničemer ne bo zavezovalo poslancev, da bi morali zakon o minimalni plači res popraviti. Če bi pa stranke to res želele, bi ta zakon lahko spremenile tudi že do začetka zbiranja podpisov.

Mednarodni akti s področja delovnega prava ne opredeljujejo minimalne plače. Ta je stvar nacionalne zakonodaje, socialnih razmer in dogovora med socialnimi partnerji. Minimalno plačo v takšni ali drugačni obliki pozna vsaj 192 držav sveta. V nekaterih državah je sistem najnižjih plač zelo zapleten, v Indiji, denimo, imajo kar 1200 stopenj.