Tiskane izdaje
Medtem ko naši viri iz policije sporno prakso ponazarjajo s primeri odkrivanja prostitucije, iskanja drog in v drugih »kataloško naštetih kaznivih dejanjih, za katera se lahko odredijo prikriti preiskovalni ukrepi«, je odvetnik Marko Bošnjak konkreten. Kot primer tovrstne prakse policije je navedel dogajanje s prisluhi oziroma prepisi prisluhov njegove stranke Franca Kanglerja, nekdanjega mariborskega župana. Policisti so ga s prikritimi preiskovalnimi ukrepi obravnavali med februarjem in novembrom 2009.
Nalog za prisluškovanje je enkrat odredil tudi takrat dežurni mariborski sodnik okrožnega sodišča Janez Žirovnik, ki je bil kot pravnik v času, ko ga je prek parlamentarne komisije za nadzor varnostnoobveščevalnih služb kot poslanec nadziral tudi Kangler, svetovalec Sove. Kopije prepisov Kanglerjevih prisluhov pa je policija imela še pred dvema letoma. »Domnevam lahko, da policija kopije oziroma prepise prisluhov hrani še danes,« pravi Bošnjak.
Državni svetniki
V zahtevi državnih svetnikov med drugim piše, da številni »primeri iz prakse razkrivajo nevarnost položaja, ki je v pravni državi nedopusten: policija in morda državno tožilstvo razpolagata s prepisi in kopijami izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenimi zoper nedoločeno število ljudi, brez jasnega pregleda, kaj v zvezi z izvedenimi prikritimi preiskovalnimi postopki se hrani, zakaj se hrani, koliko časa se bo hranilo ter, ali in če, za kaj in v kakšnih okoliščinah se bo uporabilo«.
Ustavno sodišče vladi
Ustavno sodišče je zahtevo svetnikov poslalo »nasprotnemu udeležencu« oziroma vladi, ki je, kot je razvidno iz dokumenta, ki ima datum 4. avgust 2015, na njem pa je v imenu sodnika Mitje Deisingerja podpisana podpredsednica sodišča Jadranka Sovdat, svetnikom odgovorila konec julija.
Vlada v dokumentu z naslovom Mnenje o zahtevi za oceno ustavnosti 153. in 154. člena zakona o kazenskem postopku, ki je dolg dvanajst strani, v uvodu ugotavlja, da se morata omenjena člena oziroma njune določbe razumeti tako, da je policija po prenehanju uporabe prikritih ukrepov te brez odlašanja oziroma zavlačevanja, »torej takoj, ko je to razumno mogoče«, dolžna predati preiskovalnemu tožilcu, ta pa jih mora takoj, ko je to razumno mogoče, predati preiskovalnemu sodniku.
Vlada v svoje mnenje še zapiše, da »pri vprašanju določenosti roka za predajo gradiva tožilstvu in posledično sodišču ne gre zanemariti dejstva, da je zaradi nadaljnjega poteka postopka interes policije in državnega tožilstva, da gradivo čim prej dobi preiskovalni sodnik«.
Ribičič: Nerešena so zelo resna vprašanja
Vlada na koncu svojega odgovora, s katerim razpolagamo v uredništvu, zapiše, da je »veljavna ureditev ravnanja z gradivom, ki se pridobi prek prikritih preiskovalnih sredstev, primerna in ustavoskladna«, prav tako so po mnenju vlade »utemeljene in upravičene tudi izjeme«. A vlada čisto na koncu jasno zapiše, da je, če so pri ravnanju z izsledki prisluhov ugotovljene nepravilnosti, te »mogoče odpraviti oziroma preprečiti z administrativnimi in organizacijskimi ukrepi ter uveljaviti disciplinsko, odškodninsko ali celo kazensko odgovornost zoper kršitelja«.
Kaj meni o konkretni zadevi, sploh pa o zadevi Kangler, smo vprašali nekdanjega ustavnega sodnika Cirila Ribičiča, profesorja za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Povedal je, da lahko iz doslej zbranih informacij v zadevi Kangler, s katerimi razpolaga, pove: »Glede zadeve, o kateri me sprašujete, so nerešena zelo resna in relevantna vprašanja.« Ta bodo zahtevala odgovore, dodaja Ribičič.
