Tiskane izdaje
Upravno sodišče je namreč decembra ugodilo Shamiehu in njegov primer vrnilo ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje. Sodišče je ugotovilo, da njegova prošnja za azil sploh ni bila zavržena, saj ministrstvo ni izdalo takšnega sklepa. Upravno sodišče je tudi ugotovilo, da je notranje ministrstvo zmotno trdilo, da uporaba diskrecijske klavzule ni več mogoča, saj da so postopki Ahmada Shamieha v Sloveniji končani.
Upravno sodišče je tedaj izdalo tudi začasno odredbo, s katero so odločili, da mora Shamieh do pravnomočnega zaključka teh postopkov ostati v Sloveniji. Če bi ga namreč vmes izročili Hrvaški, mu potem − tudi če bi mu ugodili − ne bi mogli več zagotoviti, da se lahko vrne.
Nato pa je vrhovno sodišče 12. januarja po pritožbi notranjega ministrstva takšno odločitev upravnega sodišča spremenilo ter zahtevo za začasno odredbo zavrglo. Presodilo je namreč, da je izdana začasna odredba nepravilna in nezakonita iz več razlogov, ki vsak samostojno zadošča za njeno razveljavitev in je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Kot je razvidno iz objave na spletni strani vrhovnega sodišča, je upravno sodišče začasno odredbo izdalo v nasprotju z zakonskimi pooblastili, saj ji je brez podlage v zakonu dalo učinke, ki presegajo okvir upravnega spora. Začasna odredba tudi presega zahtevo, ki jo je za izdajo začasne odredbe podal tožnik, menijo vrhovni sodniki.
Prav tako so opozorili, da se z začasno odredbo posega v izvršitev sklepa, s katerim je ministrstvo za notranje zadeve že odločilo, da ne bo obravnavalo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Hrvaški. »Ta pravnomočni sklep so potrdila kot pravilen in zakonit tudi pristojna sodišča in s tem je bilo tožniku že zagotovljeno učinkovito sodno varstvo,« navajajo na vrhovnem sodišču.
Predaja Hrvaški ni mogoča, dokler niso ugotovljene konkretne okoliščine
Kot so še dodali, je upravno sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvršitev pravnomočnega sklepa, ki sploh ni predmet tega upravnega spora, za kar nima zakonske podlage. Pri tem pa je vrhovno sodišče presodilo, da stališče upravnega sodišča tudi po vsebini ni utemeljeno, saj predaje tožnika Hrvaški ni mogoče brez ugotovljenih konkretnih okoliščin šteti za težko popravljivo škodo.
Vrhovno sodišče pa ni presojalo vprašanja, ali je v Shamievem primeru mogoče odločati o predlogu za uporabo diskrecijske klavzule, ki jo je podal tožnik. O tem bo vrhovno sodišče lahko odločalo le na podlagi morebitne revizije sodbe sodišča prve stopnje, so še pojasnili.
