Pomanjkanje izvedencev je nacionalni problem

Premalo je predvsem kliničnih psihologov in tolmačev za nekatere jezike.

Objavljeno
10. maj 2017 17.22
šipić pristavec tratar
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar

Ljubljana - Pomanjkanje izvedencev, cenilcev in tolmačev je za nekatera področja in jezike zelo problematično. To se je spet pokazalo ob uveljavitvi novega družinskega zakonika, ki bo v prihodnjih dveh letih veliko nalog prenesel iz centrov za socialno delo na sodišča. O tem smo se pogovarjali z mag. Evelin Pristavec Tratar, v. d. generalne direktorice direktorata za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo na ministrstvu za pravosodje.

Sodišča že zdaj opozarjajo na pomanjkanje izvedencev. Z uveljavitvijo družinskega zakonika čez dve leti pričakujejo, da bo primerov, pri katerih bo treba angažirati izvedence, še več.

Ta problem ni nov in smo ga že kar nekajkrat poskušali rešiti. Vsi ministri, ki se jih spomnim, so z različnimi ukrepi poskušali zagotoviti dodatno število sodnih izvedencev, in to ne samo s tega, ampak tudi s številnih drugih področij. Področje družinskih razmerij je še bolj kritično, ker vemo, kako travmatične posledice lahko ima zamuda pri izdelavi izvedenskega mnenja in odsotnost strokovnega pogleda na reševanje problematike. To so posledice, ki lahko usodno zaznamujejo otroke, družino in celotne generacije.

Načini, kako se je ministrstvo lotevalo tega problema, očitno niso bili dovolj učinkoviti. No, ali pa morda niso bili vsi, ki bi morali pri tem vprašanju sodelovati, dovolj aktivni. Zadeva je namreč večplastna, dotika se, na primer - če se osredotočim le na izvedence za družinska razmerja - izobraževanja, družine, zdravja itd. Ali se v naši državi že in kali dovolj novih kadrov za obravnavanje teh vprašanj? Ali je dovolj študentov in diplomantov s tega področja? Pomembno je tudi ozaveščanje - ali naredimo dovolj, da sploh ne bi bilo primerov, ki zahtevajo izvedensko obravnavo, oziroma da bi probleme reševali že prej, preden sploh pridejo na sodišča? Po mojem mnenju v družbi manjka, in to nasploh, ne le v teh primerih, preventivnih mehanizmov. Ko se mora država vmešati v urejanje osnovnih odnosov v tako ozki celici, kot je družina, smo že zelo daleč, pogosto predaleč. Treba je narediti vse, kar se lahko, že prej.

Kako ste se tokrat lotili problema pomanjkanja izvedencev?

Z dopisom smo se aprila letos obrnili na različne deležnike, ki k temu lahko pripomorejo, ne samo v pravosodju, ampak širše: na skupnost centrov za socialno delo, zdravniško zbornico, zbornico kliničnih psihologov, ministrstev, varuha človekovih pravic, odvetniško zbornico, tožilstva, sodišča. Gre za dopis, kjer kot akutno poudarjamo pomanjkanje izvedencev na vseh tistih področjih, katerih vsebine so potrebne za sodnika, ki sodi v družinskih razmerjih. Ne gre samo za angažma tovrstnih izvedencev v civilnopravnih zadevah, ampak tudi v kazenskih.

Po okvirnih izračunih na podlagi števila prebivalcev bi, v primerjavi s sosednjo Avstrijo, potrebovali vsaj še deset izvedencev. Okrožno sodišče v Ljubljani vsako leto pri 160 primerih angažirajo izvedenca kliničnega psihologa, a se kar tretjina zadev vrne brez izdelanega mnenja. Kaže, da je izvedencev premalo, so prezasedeni, štejejo to delo za zelo odgovorno - kar je seveda tudi prav, nekateri se tudi bojijo izpostavljati, ker jih stranke in odvetniki na sodišču nemalokrat šikanirajo.

Verjetno manjka prepletenosti in neke krovne akcije, da se vse zbere pod skupno streho. Mi smo se prepoznali kot koordinator, potekajo pa še različne druge hkratne aktivnosti. V uradnem listu bomo spet objavili poziv za nove izvedence, od zbornice kliničnih psihologov smo pridobili seznam dodatnih strokovnjakov s tega področja. Te osebe ne bodo zapriseženi izvedenci z ministrovo licenco, ampak strokovnjaki, ki jih bodo sodišča lahko tudi imenovala.

Prizadevamo si tudi za vzpostavitev Hiše za otroke. Takšne hiše že ima velika večina evropskih držav, ustanovo, podobno temu, pa poznajo tudi, denimo, na Hrvaškem. To je institucija, ki združuje vse na enem mestu, tako na primer za otroke žrtve kaznivih dejanj ali nevzdržnih oziroma nasilnih razmerij v družini. V njej je otrok deležen obravnave pedagoga, psihologa, zdravnika, socialnega delavca, policista, opravi se forenzični intervju, tako za namene morebitnih postopkov kot za pomoč, ki je za otroka v tistem trenutku najnujnejša. Smo v fazi priprave vladnega gradiva, obetamo si podporo tudi drugih deležnikov in ministrstev. To bi lahko bila celovita rešitev problematike, financirana pa bi lahko bila iz Norveškega finančnega mehanizma.

Kdo nadzira sodne izvedence?

Izvedensko delo je tako kot vsak dokaz v postopku predmet proste presoje dokaza, ki ga v prvi vrsti opravi sodnik. Naloga ministrstva je, da so v imeniku izvedencev ljudje, ki vanj sodijo - da so ustrezno usposobljeni, obvladajo svoje področje in da ni dileme o njihovi strokovnosti. Pristojnosti pa sicer imamo tudi za presojo vestnosti izvedenskega dela, a le če je zadeva na sodišču že pravnomočno končana, za to pa ponavadi imenujemo strokovno komisijo, saj sami tega znanja nimamo.

Pripravili smo izhodiščne teze s predlogom novega zakona, ki bo uredil statusna in organizacijska vprašanja izvedenstva, cenilstva in tolmačenja.

Menim, da je problem izvedeništva in cenilstva nacionalni problem, ki se nanaša na več resorjev. Ta zakon naj bi popravil večino tega, kar smo vsa leta čutili kot primanjkljaj sistema - zdaj, na primer, ne poznamo disciplinskih postopkov za nobeno od teh področij. Vemo pa, da obstajajo kršitve, ki so blažje in ne zahtevajo odvzema licence, vendar po veljavnem predpisu ni mehanizma za sankcioniranje. Zdaj so predvideni vzvodi, ki so blažji od odvzema licence. Med predlogi je tudi omejitev licence za določeno obdobje, na primer šest let, po katerem je obvezen preizkus znanja, en del preizkusa pa je lahko preverjanje že izdelanih izvedenskih mnenj. Licence so namreč neomejene, vsakih pet let pa je treba predložiti dokazila, da si se v tem obdobju izobraževal. Strinjamo se, da to najbrž ni najboljši način preverjanja dejanske usposobljenosti.

Več sto je področij in podpodročij izvedenstva, od arhitekture do vseh specializacij medicine, od športnih panog do kleparstva, oblikovanja kovin; približno toliko, kolikor je poklicev, je tudi področij in podpodročij izvedenskega ali cenilskega dela. Zato smo si zamislili bolj poglobljeno vlogo resornih ministrstev, v katera spadajo različne stroke.

Ali so klinični psihologi edini primerni za družinske zadeve?

Pred približno tremi leti so ljudje, ki niso klinični psihologi in se ukvarjajo z družinsko terapijo, izrazili interes, da bi bili izvedenci na področjih, povezanih z odnosi v družini. Ker ministrstvo za pravosodje ne more biti jeziček na tehtnici, ali je takšna uvrstitev strokovno utemeljena, smo resorno ministrstvo zaprosili, naj nam pomaga in pove, ali se študijska programa kliničnih psihologov in družinskih terapevtov prepletata in bi tudi oni lahko opravljali izvedeništvo, vendar dokončnega odgovora v nekaj mesecih še nimamo. Z našega vidika je pomembno, da je odgovor strokovno utemeljen in da uvrstitev morebitnega novega področja ne bi povzročala dilem pri sodniku, katero področje je tisto, v okviru katerega mora angažirati izvedenca. Samo za to gre.

Vidimo tudi na primer strokovnjake v centrih za socialno delo, ki bi s svojimi še temeljitejšimi mnenji lahko vplivali na to, da sodiščem ne bi bilo treba tako pogosto naprošati še sodnega izvedenca za mnenje.

Katera področja so še akutna?

Primanjkuje tolmačev za nekatere jezike, na primer somalski jezik, jezik wolof, urdu, paštunski, iranski, sirski, kurdski ter romski jezik. Potreba po tolmačih za te jezike se je pojavila v zadnjih časih, s povečanimi migracijami različnih etničnih skupin. Pri izvedenstvu zelo primanjkuje strokovnjakov za forenzične preiskave, računalništvo in informatiko, elektronske komunikacije, tudi za veterinarstvo in nekatera podpodročja medicine, daleč najbolj pa kliničnih psihologov.

Marsikdo opozarja, da so nagrade za izvedenstvo prenizke za motivacijo strokovnjakov.

Zdi se mi, da je to tak vidik družbenega življenja, pri katerem ne bi smel biti v ospredju le denar. Če veš, da boš kot izvedenec pozitivno vplival na neko družinsko razmerje, na vzpostavitev normalnih odnosov, potem si verjetno že to vrsto študija izbral zato, ker ga dojemaš kot nekakšno poslanstvo. Če bo v ospredju vedno samo denar, potem v družbi ne bomo rešili nič.

Nagrado sicer regulira pravilnik, nekaterim se zdi, da zelo ohlapno, a ministrstvo težko za več sto področij in podpodročij do centa natančno določi, kako cenjeno je neko izvedensko delo. Okvirna merila pa so. Za neko povprečno izvedensko mnenje je cena okrog 300 evrov. Ali je to veliko? Težko natančno določim, koliko zares stane. Če je strokovno odlično pripravljeno, je za marsikoga - neprecenljivo.