Proračun 2014: Opazno višji davki za nižji primanjkljaj

Ljubljana – Vlada namerava v proračunu za leto 2014 porabo ohraniti na letošnji ravni, zmanjšanje proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke BDP pa hoče doseči z drastičnim povečanjem davčnih bremen, razkriva osnutek dokumenta, ki je včeraj prišel v javnost.

Vseh davkov skupaj, ki so glavni proračunski vir, naj bi leta 2014 pobrali za skoraj 6,9 milijarde evrov, kar je kar 561,6 milijona evrov oziroma 8,9 odstotka več, kot je načrtovano za letošnji proračun. Največji posamični vir bo še naprej DDV (dobre tri milijarde evrov), po zvišanju stopenj pa naj bi ga pobrali za 4,6 odstotka več kot letos, čeprav potrošnja upada. Najbolj osupljivo povečanje pa vlada predvideva pri davkih na premoženje, ki vključujejo tudi novo obdavčitev nepremičnin. Letos bo proračun iz tega vira zbral 34,2 milijona evrov, leta 2014 pa se načrtovani prilivi povzpnejo na 246,9 milijona evrov, kar pomeni 722-odstotno zvišanje!

Na strani odhodkov vlada v prihodnjem letu ne bo varčevala, vsaj ne na ravni celotne proračunske vreče. Načrtovanih odhodkov je za 9,6 milijarde evrov, kar je enako kot letos. Nastale pa bodo nekatere strukturne spremembe znotraj proračuna. Odhodek, na katerega vlada (skoraj) ne more vplivati, so obresti za najeta posojila pri domačih in tujih bankah. V prihodnjem letu jih bo treba plačati kar 944 milijonov evrov, kar je 123,5 milijona evrov oziroma 15,1 odstotka več kot letos. Povečujejo s tudi dohodki za investicije, in sicer za kar 39,8 odstotka, s čimer bo vlada verjetno hotela vplivati na povečanje gospodarske aktivnosti. Varčevala pa bo pri plačah javnih uslužbencev (masa se zmanjšuje za 2,6 odstotka) in pri materialnih stroških javnega sektorja.

Zgolj kreativno računovodstvo

In kako ocenjuje opravljeno delo vlade pri pripravi rebalansa proračuna za leto 2014 ekonomist Bogomir Kovač? »Vlada tu prav veliko manevrskega prostora sploh nima,« je prepričan Kovač, ker da je »zapiranje« slovenskega proračuna zaradi njegove strukture in razmerij moči med socialnimi partnerji relativno zelo ozko. Pogovarjati se je mogoče o približno 15 odstotkih oziroma nekaj sto milijonih evrov.

»Na prihodkovni strani je največje tveganje negativna gospodarska rast, ki se lahko še poslabša, na odhodkovni strani pa ima vlada razmeroma zacementirane s političnimi zavezami postavljene ali celo zakonsko regulirane obveznosti. Vse drugo je stvar bolj ali manj prepričljivih političnih računovodskih trikov. Eden takih trikov je, denimo, da poskuša zapolnjevati prihodke z evropskimi sredstvi, ki so ravno prave velikosti za to. Sedanja vlada pa je v nasprotju s prejšnjo dobila nekaj prostora za povečanje izdatkov tudi s pričakovanimi spremembami pri davkih.« Takšno politično kreativno računovodstvo sogovornik opisuje kot proces, v katerem vlada proračun zapolni tako, da ostane v zakonskih in predvidljivih bruseljskih okvirih, počaka, kako se bo gibal BDP, nato pa se loti rebalansa. »Očitno je to naša politična usoda. Sicer pa je uspešnost predlagateljev odvisna od tega, kako prepričljivi so v odnosu do vseh javnosti, v državi in navzven. S proračunom dokazujejo, da smo v Sloveniji sposobni voditi relativno konsistentno politiko, in pošiljajo pozitivna znamenja investitorjem, potrošnikom, odločevalcem, da se bo zgodil zasuk.«

Pri prepričevanju socialnih partnerjev in parlamenta o tem, da je proračun dovolj stimulativen, da bo spodbudil gospodarsko rast, mora vlada doseči politični konsenz. Morda se bodo v tem procesu posamezne postavke še nekoliko spremenile, bistveno pa ne, ker bo verjetno vlada spet vztrajala pri začrtanem primanjkljaju. Ali bo čez pol ali tričetrt leta, kot običajno, nujen rebalans, pa bo po Kovačevih besedah odvisno od gospodarske rasti.