Šabič: Premalo solidarnosti ogroža varnost

Ljubljana – Kakšni bi bili ustrezni ukrepi po terorističnih napadih, ki so v petek v francoski prestolnici terjali 129 življenj, in kakšen ustrezen odziv mednarodne skupnosti, smo se pogovarjali z dr. Zlatkom Šabičem, profesorjem mednarodnih odnosov na ljubljanski fakulteti za družbene vede.

Zakaj je razprava o beguncih kot grožnji za evropsko varnost neprimeren?

Zanimivo in zapleteno vprašanje, na katerega ni enopomenskega odgovora – pa ne zato, ker odgovora ni mogoče dati – zame je popolnoma jasno, da je neprimerno – ampak zato, ker gre za interdisciplinarno tematiko.

Begunsko vprašanje ni zgolj varnostno vprašanje in ni vprašanje stanja mednarodnih odnosov, je tudi sociološko, ekonomsko, pravno ... Rekel bi, da je na vaše vprašanje mogoče odgovoriti z dveh vidikov, vidika beguncev in vidika držav.

Najprej begunci. Bežijo, ker se vsaj za zdaj nimajo kam vrniti. Tisto, kar sam izvem s terena, če temu lahko tako rečem, je konsistentno s tem, kar sporočajo vsi, od predsednika evropske komisije Junckerja navzdol. To so begunci, ne teroristi. Seveda se lahko mednje infiltrirajo tudi zlonamerni, toda take imamo tudi med nami. Če gledam zgolj po forumih, kjer pretežno anonimneži komentirajo begunsko vprašanje, se zgrozim. Če le deset odstotkov tistih, ki v svojih »forumaških sporočilih« dejansko misli to, kar pišejo, potem imamo opravka z resno varnostno dilemo. Ampak ne dilemo, s katero bi se spopadali državljani Slovenije, ampak dilemo, s katero bi se spopadali begunci. Če bi ti govorili slovensko, bi se resno lahko začeli spraševati, v kakšno Evropo so prišli – poskus zažiga korana pred parlamentom je po mojem mnenju že za kristjana zavrženo dejanje. Predstavljajte si, kako na to lahko gleda pripadnik islamske veroizpovedi nasploh, ne samo tisti, ki je pribežal v Evropo. A ne spreglejte, prosim, poudarka, ki ga hočem dati: gre za posameznike, nenadzorovane izstrelke, ki lahko zadanejo kjerkoli in kadarkoli. Tako kot teroristi. Nad takimi ekscesi je težko imeti nadzor oziroma to je naloga, ki jo morajo opravljati obveščevalne službe.

Zatem – države. Zaradi pomanjkanja skupne evropske politike pri naslavljanju begunskega vprašanja, zaradi pomanjkanja solidarnosti, ki bi morala slediti objektivnemu razpadu mehanizma sprejemanja beguncev zaradi njihovega očitno nepričakovanega števila, si države članice same ustvarjajo varnostno dilemo, poslabšujejo varnostne razmere. Jaz odnosa višegrajske skupine do skupne politike glede begunskega vprašanja ne znam razumeti drugače kot sicer gotovo nenameren, a vseeno določen prispevek k destabilizaciji EU in vseh njenih dosežkov, s schengnom na čelu.

Kakšni bi bili ustrezni ukrepi po teh dogodkih na ravni EU?

Že takoj po napadih na civiliste v Parizu je bilo mogoče pričakovati močno intenzivirano vojaško in obveščevalno aktivnost. Seveda to zelo podpiram, predvsem ker mora signal, ki ga dobivamo iz evropske komisije, da begunci niso teroristi, imeti vsebino. V tem konkretnem primeru to pomeni, da Francija in z njo vse članice EU združujejo vse sile proti teroristom. Pariški napadi torej ne pomenijo, da so begunci večja grožnja oziroma kaj manj upravičeni do vsaj temeljnih pravic, ki jim pripadajo po ženevski konvenciji. Z vidika EU je popolnoma jasno, kdo je tarča. Teroristi. Ti so lahko kjerkoli v Evropi in so, kot vidimo, lahko državljani ene ali več evropskih držav. Ne mešajmo, prosim, naj še enkrat poudarjam, več sto tisoč beguncev v to zgodbo.

Kaj menite o morebitni aktivaciji 5. člena v zvezi Nato, ki govori o kolektivni obrambi?

Kar zadeva zvezo Nato, bi kazalo biti previden. Ne gre toliko za aktivacijo 5. člena – ne bi bilo presenečenje, če bi se to zgodilo, a tudi, če se ne bo zgodilo. Ključno je nekaj drugega: v boj proti teroristom in še posebno Islamski državi (Isis) EU ali Nato ne moreta sama. To mora biti skupna akcija vseh članic varnostnega sveta OZN skupaj z državami v soseščini Isisa, ki poznajo teren in ki lahko pomembno pripomorejo k prekinitvi financiranja Isisa. Tako se zagotovita tako legalnost kot legitimnost te akcije. V tej širši koaliciji morata biti tako Saudska Arabija kot Iran, saj je od njunih odnosov odvisno, kako diha islamski svet, še posebno tisti del, vključen v Organizacijo za islamsko sodelovanje. Scenarij, po katerem Zahod igra vodilno, če ne celo izključno vlogo, se ne more iziti, s tem dejstvom se spopadamo od leta 2003. Zahodne sile brez aktivne podpore in sodelovanja držav v soseščini Isisa so in bodo razumljene predvsem kot okupacijske sile – če v interesu Saudske Arabije, Irana, Združenih arabskih emiratov, Katarja ni eliminacija Isisa, bo silam EU oziroma Nata zelo težko kaj spremeniti. Ni nemogoče, seveda, utegne pa biti zelo težko, če izkušnje iz zadnjih deset, petnajst let in številne kampanje v času hladne vojne (Vietnam, Afganistan) kaj štejejo.

Kakšen bi bil primeren odziv mednarodne javnosti?

Mednarodna javnost se mora odzivati tako, kot se poskušamo odzivati v Evropi, torej z jasnim sporočilom o ničelni toleranci takšnim sprevrženim dejanjem, ne samo v Parizu, tudi v Libanonu ali kjerkoli po svetu. Strinjam se z vsemi tistimi, ki menijo, da bi zato, ker je terorizem globalni problem, morali ta fenomen obravnavati kot takega, in to pokazati tudi na simbolični ravni, ravni žalovanja. Človeško življenje, izgubljeno v terorističnem napadu v Bejrutu, ni nič manj vredno kot človeško življenje v Parizu, Londonu ali Madridu. Za EU pa je pomembna še ena stvar, to pa je, da se bolj podrobno pogleda v razloge, zakaj se teroristične akcije sploh dogajajo. Kot sem omenil, mogočih je več odgovorov, z vidika različnih strok in veliko teh vidikov – veliko teh pogledov ste posredovali tudi v vašem mediju. Vsaj enega pa bi vendarle bilo treba posebej poudariti. Po uradnih statistikah EU v Evropi skoraj četrtina vseh državljanov EU živi blizu ali pod pragom revščine. Revščina pa pomeni večje tveganje socialne izključenosti, omejene možnosti šolanja, iskanja zaposlitve in prepuščenost ulici. Nočem dramatizirati. Ogromna večina njih se trudi najti svoje mesto pod soncem. A tudi v tem dejstvu, torej da se, tudi v Sloveniji, spopadamo s tem, da so otroci lačni, je treba iskati vzroke za konfliktne situacije. Revščina in lakota, ko jima je enkrat dopuščeno, da se širita, ne izbirata vere ali barve kože.