Tiskane izdaje
Ljubljana - Kmalu zatem, ko je na referendumu prevladal slogan pobudnikov ljudskega odločanja Za otroke gre!, se je na otroke hitro pozabilo. Začelo se je preštevanje političnih trupel oziroma krepitev pozivov k izrekanju nezaupnice vladajoči politiki.
K nedeljskemu pozivu NSi, da bi morala vlada prevzeti odgovornost za padec zakona o zakonski skupnosti in družinskih razmerjih, se je danes pridružila še SDS. Poslanka SDS Jelka Godec je jasno sporočilo volivcev vladi razumela kot »odličen rezultat za SDS«, hkrati pa kot nezaupnico ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anji Kopač Mrak. Ta je v izjavi za javnost dejala, da ne čuti nobene odgovornosti za takšen razplet referenduma. Dejstvo je, je dodala, da je zakon predlagala ZL, vlada ga je povzela, v državnem zboru pa je dobil večinsko koalicijsko podporo. Spomnila je še, da ne ona ne vlada nista sodelovali v kampanji. Prvak Desusa Karl Erjavec je na pozive k prevzemanju odgovornosti odgovoril, da za kaj takega ni nobene potrebe, ker po njegovem referenduma o manjšini sploh ne bi smelo biti. Nedeljski razplet obžaluje, a ga je treba sprejeti, je dejal Erjavec.
»Ne gre za nezaupnico vladi. Vlada je stabilna, imamo stabilen mandat, ne glede na javnomnenjske ankete. Do konca mandata je še daleč, stvari se bodo še spreminjale, zlasti zato, ker se spreminja mednarodno okolje, v zadnjem obdobju pod vplivom varnostnih dilem. Predčasnih volitev ne pričakujem, ker je koalicija za zdaj enotna,« je rekel Erjavec.
Trditev SDS, da je izid nedeljskega referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih nezaupnica vladi, nima nobenega pravega temelja, se je ob robu današnje osamosvojitvene slovesnosti v Novem mestu odzval predsednik vlade Miro Cerar. V referendumski kampanji sploh ni sodelovala vlada, ampak le koalicijske stranke, je dejal.
»Poraz koalicije podpornikov sam po sebi ne pomeni nič«
Analitiki javnega mnenja menijo, da se je vlada po zanjo slabem razpletu nedeljskega referenduma znašla v nezavidljivem položaju in bo morala ukrepati, če želi mirno pripeljati mandat do konca. Kar smo videli v nedeljo, je, po mnenju Andraža Zorka iz Valicona, razmerje med tradicionalno krščansko desnico in pravo levico. Opcija proti je naredila strateško zelo dobro domišljeno kampanjo, na drugi strani pa se vladna koalicija, ki je sprejela zakon, ni postavila zanj, ko je prišel pred preizkušnjo. Izkazalo se je celo, da so za kvorum na referendumu poskrbeli volivci, ki sicer podpirajo stranke vladne koalicije.
»Poraz koalicije podpornikov sam po sebi ne pomeni nič, v kontekstu padajoče podpore delu vlade in njenih številnih odprtih front pa veliko. Val zavračanja ji je pljusknil v obraz in morala bo pokazati veliko politične spretnosti, odmevnih uspehov in všečnih potez, če bo hotela ta trend zasukati in vztrajati do rednih volitev,« pa je dejal dr. Igor Pribac z ljubljanske filozofske fakultete.
Poleg pobudnikov sta na referendumu nesporno slavili NSi in SDS. Ob napovedi Aleša Primca, da bo, po svoji tretji referendumski zmagi, vstopil v politiko, pa se pojavljajo ugibanja, kaj bo to pomenilo za politični prostor. Marsikdo se strinja, da je še prostor za profilirano krščansko stranko, ki bi utegnila okrepiti desni politični pol.
Sebična levica se mobilizira le, ko jo nekaj zadeva
»To je velik poraz za vlado Mira Cerarja,« je po objavi referendumskih izidov komentirala predsednica NSi Ljudmila Novak in izpostavila očitno – da sta, ob pobudnikih referenduma, na političnem parketu prepričljivo slavili NSi in SDS. Ali izid kaže na premik v slovenskem političnem prostoru?
Rezultat referenduma o noveli o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ima poleg konkretnih zakonodajnih tudi politične posledice. Slavila je opozicija, ki izid razume tudi kot nezaupnico delu vlade. Politični analitiki se strinjajo, da bi se lahko zgodili določeni premiki v političnem prostoru.
Kar smo videli v nedeljo, je, po mnenju Andraža Zorka iz Valicona, razmerje med tradicionalno krščansko desnico in pravo levico – konkretno 390.000 proti 225.000. Vprašanje, ki pričakovano sledi, je, zakaj torej desne stranke ne zmagajo na volitvah? »Zato ker obstaja ena velika skupina ljudi, ki sem jo začel imenovati kvazilevica, ki se mobilizira le takrat, ko je treba Janeza Janšo spraviti z oblasti ali mu preprečiti, da bi prišel na oblast. To je tistih 200.000 glasov, ki jih je Pahor dobil leta 2008, da je za las zmagal, in istih 200.000, ki je Jankovića skoraj spravilo na oblast, Cerarja lani pa v resnici je. To kvazilevico sem danes preimenoval v sebično levico, ker se mobilizira samo takrat, ko nekaj njo neposredno zadeva. Očitno jih volitve toliko zadevajo, da pridejo in dajo glas nekomu, samo da ne bo Janša zmagal, tokrat pa tega motiva ni bilo. Smo levičarji, dokler se nas tiče. Ker smo heteroseksualci, se nas pa ta referendum ne tiče in ne gremo na volišča. Teh 225.000 pa je prava levica in je po mojem mnenju tudi skrajni domet Združene levice,« je komentiral Zorko.
Trenutek evforije ali premišljena poteza?
»Opcija proti je naredila strateško zelo dobro domišljeno kampanjo. Vedeli so, da jim v primerjavi z referendumom leta 2012, zaradi spremenjene referendumske zakonodaje, manjka najmanj 60.000 glasov. Vključili so vse možne civilne iniciative in jih poslali v boj. Zelo dobro so vedeli, da ne bo šlo, če bodo Janšo postavili kot obraz tega boja. Kampanjo so vodili, kot znajo, in uspelo jim je prepričati dodatnih od 80.000 do 100.000 ljudi, ki ne bi nikoli podprli SDS ali NSi, a uspelo jim jih je prepričati, da so šli dati glas proti. Uspelo jim je nagovoriti starejše ljudi. Stare starše so prepričali, da jim bodo – ob sprejetju zakona – vnuke jemali, če se njihovim otrokom kaj zgodi,« je analiziral Zorko. »Na strani za pa je kampanjo vodila iniciatorka, Združena levica, ki ima omejen domet, tako in drugače. Zakon je sicer sprejela vladna koalicija, ki pa se, ko je prišel pred preizkušnjo, ni postavila zanj. Ni bilo ne vlade, ne SMC, ne Desusa, ne SD, nikogar. Da se je vlada tako odločila, je po svoje logično, ker so ugotovili, da imajo najmanjšo podporo in da jim to ne bo prineslo točk, mogoče pa zaradi istega razloga, kot v nasprotnem taboru niso postavljali v ospredje Janše in drugih političnih obrazov. Ampak to pomeni, da se vlada ne upa zagovarjati lastnih zakonov,« je kritičen raziskovalec javnega mnenja.
Zorko je prepričan, da je izid pokazatelj stališča do konkretnega vprašanja, da se pa realno razmerje med poloma ni spremenilo. »Zelo verjetno bodo nekatere spremembe. Napoved Aleša Primca, da bo vstopil v politiko, je korak v tej smeri. Enačiti volilno bazo 390.000 s potencialom nove stranke, je približno tako naivno, kot je bila naivna odločitev Alenke Bratušek, da ustanovi stranko. To je evforičen trenutek s pozicije moči, ko se malo zamegli slika, se izgubi stik z realnostjo, se dobi občutek neverjetne moči in se naredi nepremišljen korak. Vendar je na drugi strani lahko tudi zelo premišljen. Aleš Primc zagotovo nima dometa, kot ga kaže rezultat, vendar je v Sloveniji dejstvo, da odkar je bila neuspešna združitev SLS in SKD, obstaja prostor na tradicionalni krščanski desnici. Del volilnega telesa se ne more identificirati niti s SDS niti z NSi. Obstaja prostor za stranko zelo jasne krščanske usmeritve. Povsem legitimna hipoteza je, da gre za krščanski odvod SDS, ki mu bo uspelo na svojo stran pridobiti bolj umirjene vernike, ki so jim Janševa stališča preveč ekstremna,« je analiziral sogovornik. Vtis je, da je Primčeva napoved torej bolj del strateškega načrta kot spontana iniciativa.
Parlament in ljudstvo v obratnem sorazmerju
»Na referendumu sta približno dve tretjini volivcev glasovali proti noveli, tretjina jo je podprla. To razmerje je skoraj natanko obrnjeno razmerje sil, ki novelo podpirajo oziroma zavračajo v parlamentu. Stranke koalicije – z delno izjemo Desusa – in ZL, ki so jo podpirale, so torej dobile zaušnico. Njihova podpora noveli je bila mlačna, saj prvaki strank z izjemo ZL za podporo niso zastavili svojega osebnega ugleda, ampak so delo prepustili drugim. Poraz koalicije podpornikov sam po sebi ne pomeni ničesar, v kontekstu padajoče podpore delu vlade in njenih številnih odprtih front pa veliko. Val zavračanja ji je pljusknil v obraz in morala bo pokazati veliko politične spretnosti, odmevnih uspehov in všečnih potez, če bo hotela ta trend zasukati in vztrajati do rednih volitev,« pa je ocenil dr. Igor Pribac z ljubljanske filozofske fakultete.
Po njegovem mnenju se stališča volilnega telesa glede družinskega zakonika v teh treh letih niso veliko spremenila. »Pobudi Za otroke gre!, za katero sta v resnici SDS in RKC, je uspelo mobilizirati ljudi, liberalni tabor pa je še enkrat gromko pogrnil na izpitu iz politične kulture. Datum referenduma sredi krščanskega prazničnega meseca, v pričakovanju največjega praznika je bil odskočna deska za to referendumsko zmago. Sodba ustavnega sodišča, ki je referendumu odprla pot, je bila izrečena pravi čas, da je Janša lahko že tedaj z natančnostjo švicarske ure napovedal referendum pred božičem. Naključja imajo svoj ključ,« meni Pribac.
Kako pomembno vlogo v političnem prostoru pa lahko odigra Aleš Primc, ki mu je uspelo zmagati že tri referendume? »Slovensko volilno telo, zlasti pa njegov konservativni ženski del, nagrajuje postavne mlade gospode, ki lahko odigrajo vlogo želenega moža, očeta in zeta in še niso izneverili zaupanja. Takšne figure so v slovenski politiki bili Marjan Podobnik, Borut Pahor in tudi Miro Cerar. Aleš Primc je lahko naslednji v vrsti. Ima pa rodovniško napako: politično je otrok Janeza Janše in ne glede na to, ali bo ustanovil svojo stranko ali bo vstopil v SDS, je njegov doseg v sredinskem in levem polu omejen. Kot oproda Janeza Janše bo grenil življenje NSi in ZL, saj bo uveljavljal njen program – manj ovir za uveljavljanje ljudske volje.«
