Tiskane izdaje
Ljubljana - Danes popoldne (od 16. do 18. ure) bo na Trgu republike v Ljubljani javni shod Gibanja Skupaj Naprej - za ohranitev javnega zdravstva. Na njem bodo izrazili razočaranje nezadovoljni z ukrepi ministrice za zdravje.
Ob prihodu na ministrski položaj je verjela, da ji bo uspelo, kar ni njenim številnim predhodnikom: izpeljati nujno potrebno reformo. Namesto tega je dosegla mnogo sprememb, ki pa niso bile ključne za boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev.
Ko je ministrica komaj tri mesece zasedela mandat, se je na nevrološki kliniki zgodila afera Radan. Pokazala je na vrsto pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba v zdravstvu urediti, najprej kakovost. Ampak danes smo tam, kjer smo bili, oziroma razmere se še poslabšujejo.
Marjeta Kuhar, ekonomistka in kandidatka za ministrico Gibanja Skupaj naprej (GSN), je pripravila številne statistične analize, iz katerih izhaja, da so razmere v zdravstvu vsak dan slabše, ministrstvo pa nima objavljenih poročil kazalnikov kakovosti v zdravstvu. Zdravnik Danijel Bešič Loredan, soustanovitelj GSN, pravi, da je sedanji položaj bolnika najslabši v samostojni Sloveniji: »Namesto sistemskih in strukturnih reform zdravstva so se v zadnjih šestih mesecih sprejeli interventni ukrepi, delni zakoni in rešitve, ki položaja bolnikov in zdravstva v ničemer ne rešujejo.«
Ministrica za zdravje se je po mnenju Gibanja Skupaj Naprej postavila nad vse, tudi nad zakone, prav tako ni upoštevala priporočil stroke. Z mirnim shodom želijo zato pokazati, da se takšnemu načinu dela upirajo.
Še en takšen mandat bi po njihovem mnenju pomenil razkroj zdravstvenega sistema v njegovih temeljih. Ker so mandati ministrov za zdravje pred prihodom Kolar Celarčeve trajali povprečno leto in pol, je razumljivo, da večjih sprememb ni bilo tako rekoč zadnjih petnajst let. V tako kratkih mandatih ni mogoče pripraviti sistemskih sprememb, zato je izbranko Mira Cerarja čakal nezavidljiv položaj. Od začetka je vedela, da se bo zadev lotila sistematično: z resolucijo in strategijo za deset let o tem, kam si želimo in kakšno zdravstveno varstvo glede na trende potrebujemo. »Sem človek, ki dela na dolgi rok in razmišlja strateško,« je dejala. Podlago za delo je dobila z analizo Svetovne zdravstvene organizacije, za katero je bilo odštetih 360.000 evrov in ni prinesla bistveno drugačnih ugotovitev od že opravljenih in cenejših analiz.
Kakorkoli, triletno strateško načrtovanje ministrice se je pokazalo v vse daljših čakalnih vrstah in vsesplošnem nezadovoljstvu pacientov. Pod njeno taktirko sta se globoko in nedopustno prepletali politika in stroka, kar se je pokazalo v kadrovskem mešetarjenju v bolnišnicah. UKC Ljubljana je dobil v tem času tri generalne direktorje (Andrej Baričič je bil le v. d.), sestava sveta pa se je spremenila, ko so njeni člani preveč verjeli stroki. V UKC danes kadrovsko razpada oddelek otroške intenzivne terapije, prav tako ni jasno, kako bo čez dober mesec urejen program otroške srčne kirurgije. Pogodba o sodelovanju z bolnišnico iz Prage bo potekla konec aprila, Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni, projekt te vlade, pa se prav tako ukvarja z vprašanji, kje dobiti primerne strokovnjake.
V času prihoda na Štefanovo se je tudi Kolar Celarčeva najprej srečala s kadrovskimi problemi. V ustanovo je pripeljala nekaj novih ljudi, nekaj pa jih je ministrstvo zapustilo tudi v njeni dobi. Odšel je direktor direktorata za ekonomiko in nekdanji predsednik sveta UKC Tomaž Glažar, državni sekretarki Nina Pirnat in Sandra Tušar ter nekateri drugi. Kot svetovalec ji je zvest ostal nekdanji minister Dušan Keber in kot član odbora za zdravstvo pri SMC Peter Požun. Ta je o njej za Delo povedal, da je izjemno močna osebnost, z izrazitim lastnim mnenjem: »Pred drugimi zna komu od nas, bližnjih sodelavcev, tudi zapreti usta.«
Številni so ji največkrat očitali, da se jih izogiba. Pisec in politik Luj Šprohar je ob upokojitvi, ki jo je dočakal na ministrstvu za zdravje, za Delo povedal: »Pokazalo se je, da se ministrica boji ljudi. Hkrati misli, da ti koristi to, da veslaš dvanajst ur, čeprav je ladja zasidrana in privezana na pomol.« Zdravnik Alojz Ihan pa je pred kratkim v Delu zapisal, da se mu po svoje smili: »Ljudje, ki se izogibajo soočenjem, tega ne počnejo zaradi svojih presežkov, ampak primanjkljajev.«
Ministrica je delala veliko in spala malo. Ubijajoč tempo je pustil posledice tudi na njenem zdravju. Čakalnih dob ni občutila: odšla je na urgenco, kjer so jo nemudoma obravnavali. Še istega dne je odšla domov in prvič v mandatu koristila kratko bolniško odsotnost. Ob tem je pohvalno, da ji je uspelo končati projekt gradnje urgentnih centrov. Tako se ljudje lahko zanesejo vsaj na nujno pomoč, če že nimajo možnosti izbrati osebnega zdravnika.
Ministrica kritikom odgovarja, da od začetka mandata sledi zavezam iz koalicijskega sporazuma, ki kot temelj postavlja javni zdravstveni sistem in jasno razmejitev javnega in zasebnega na področju zdravstva. »Državljanke in državljani so prizadevanja ministrice za ohranitev/ubranitev javnega zdravstva podprli, saj se niso odzvali na poziv k referendumu o noveli zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja podeljevanje koncesij. Novela določa, da se koncesije zasebnikom podeljujejo samo prek javnih razpisov in samo tam, kjer je potreba ljudi, ne po željah posameznikov, in so dopolnitev javne zdravstvene mreže,« so zapisali na ministrstvu.
Gibanje Skupaj Naprej si po njihovih besedah prizadeva za nepregleden dostop zasebnikov do javnih sredstev za zdravstvo: »Predlagajo, da bi se za sredstva, zbrana iz prispevkov državljank in državljanov, potegovali javni zdravstveni zavodi in čisti zasebniki.« Temu na ministrstvu nasprotujejo, ker bi bili zasebni zdravniki v izrazito boljšem položaju: »Poslujejo po zakonu o gospodarskih družbah, in ne po zakonu o javnih zavodih, kar pomeni, da jim ni treba upoštevati zakona o javnih naročilih, prosto odločajo o kadrih ter opremi in prosto razpolagajo z dobički iz prispevkov ljudi.« Menijo, da takšen koncept javnega zdravstva dolgoročno vodi do siromašenja javne zdravstvene mreže in da ministrica za zdravje dosledno izvaja takšno zdravstveno politiko, ki je v korist pacientov, ne pa interesov ali koristi posameznih skupin.
(Za povečavo kliknite na infografiko.)
V GSN to izjavo ocenjujejo za populistično: »O konceptu siromašenja mreže javne zdravstvene službe je težko govoriti -ta je še iz leta 1992 in je kot takšna že sama po sebi dovolj močno osiromašena. Zaradi upokojitev zdravnikov v prihodnjih petih letih pa bo le še bolj osiromašena. Poleg tega predvidenih koncesijskih aktov, ki bodo določali pogoje mreže - nove koncesionarje, še ni na vidiku. Prav tako se ne ve, kaj bo z obstoječimi koncesionarji, če mreže ne bo.«
V Gibanju Skupaj Naprej vztrajajo, da bi morala ministrica že pred časom prevzeti politično odgovornost za več kot 248.900 čakajočih, od tega več kot 63.120 nad dopustno čakalno dobo, ki zdaj čakajo na pravočasno obravnavo ali nedopustno dolgo. »Dosedanji ukrepi za skrajševanje čakalnih vrst (na primer kazni administratorkam do deset tisoč evrov za nepravočasen vpis napotnice v čakalni seznam ali kazni za nepotrebne napotitve izbranim osebnim zdravnikom, ki jih en pozna noben zdravstveni sistem v Evropi) so se izkazali za neučinkovite. Niti vsi enkratni dodatni programi od leta 2016 niso dosegli napovedanih sprememb ali izboljšav, letos pa so celo polovico manjši,« opisuje Kuharjeva.
In kaj je ministrici uspelo: izpeljala je mnogo projektov in življenje vdihnila številnim zakonom (zakon o lekarniški dejavnosti, zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, novela zakona o zdravniški službi, novela zakona o pacientovih pravicah, zakon o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov ...). Nasprotno pa ji za reformo glavnega zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju (ZZVZZ)ni spelo pripeljati skozi politično, lobistično in interesno sito. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in nadomestitev le tega z dajatvijo je bil očitno prevelik zalogaj.
Leta 2016, po dveh letih njenega ministrovanja, je bilo dobrih 70 odstotkov sodelujočih v Delovi anketi prepričanih, da je storila premalo za izvedbo zdravstvene reforme. Tedaj sta bili skoraj dve tretjini vprašanih prepričani, da vladi ne bo uspelo izpeljati reforme. Imeli so prav.
Zaradi očitkov, da ne obvladuje razmer v zdravstvu, je bila Kolar Celarčeva v državni zbor dvakrat klicana na odgovornost, a je interpelacijo obakrat prestala. Zdaj jo je z odstopom na neki način rešil Cerar, drugače bi verjetno klonila pod pritiski javnosti: v Gibanju Skupaj Naprej so za njen odhod zbrali več kot deset tisoč podpisov.
