Slovenija poslala Hrvaški protestno noto v zvezi s sodnimi postopki

Vlada v odstopu ne razkriva, kakšni so njeni dodatni ukrepi za zaščito premoženja NLB, ki ga rubi Hrvaška.

Objavljeno
28. marec 2018 20.21
NLB
Majda Vukelić, Suzana Kos
Majda Vukelić, Suzana Kos

Ljubljana – O katerih pravnih ukrepih razmišlja vlada v odstopu - razen o ustavnem zakonu -, da bi NLB zaščitili pred rubeži na Hrvaškem, ostaja skrivnost. S finančnega ministrstva so sporočili, da nam tega ne morejo razkriti. Na zunanjem ministrstvu pa pravijo, da to ni v njihovi pristojnosti.

Tako pravi Karl Erjavec, ki ne pozabi ponoviti, da tega problema sploh ne bi bilo, če NLB ne bi prostovoljno že plačala ene od obveznosti na podlagi hrvaških sodb, ki so po mnenju slovenske strani nezakonite. To je storila, čeprav je bil sklep vlade iz julija 2015 povsem jasen, opozarja Erjavec. Po naših informacijah je nadzorni svet NLB le z enim glasom proti podprl namero uprave NLB za plačilo hrvaške sodbe. »To je odgovornost uprave in nadzornega sveta banke, za to so dobro plačani, čudim se, da so to storili, glede na to, da je bilo stališče jasno: takšnih nezakonitih sodb se ne plača,« pojasnjuje Erjavec.

Katastrofa, ki se ji reče NLB

Po oceni zunanjega ministra - ministrstvo je hrvaškemu veleposlaništvu v Ljubljani v zvezi s sodnimi postopki hrvaških oblasti danes poslalo protestno noto - za zaščito premoženja NLB obstaja alternativa, in sicer takšna, kot je bila doslej. »Če spet dobimo nezakonito hrvaško sodbo, se pred slovenskimi sodišči sproži postopek, da se ugotovi njena nezakonitost. Potem bi Hrvaška verjetno šla v izvršbo na Hrvaškem, kjer ima NLB premoženje, čeprav ji je bilo že leta 2014 naročeno, naj ga od tam umakne. In če bi se zgodil takšen rubež na Hrvaškem, bi imela NLB možnost, da pred ustrezno mednarodno ustanovo toži zaradi nezakonitosti izvršbe, ker zanjo ni pravne podlage. Koaliciji sem že predlagal, naj se odgovorne v NLB zamenja, ker je to, kar so storili, katastrofa. Bilo je rečeno, da zdaj ni več časa, da bi lahko ta postopek izpeljali. Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak lahko sicer reče, da je varen, ker je dal plačilo Hrvatom na glasovanje nadzornemu svetu. Nedopustno pa je, da pravi, da ne bo odgovarjal za te zadeve z osebnim premoženjem. Potem naj s funkcije, ki jo ima, odstopi.«

Nova grožnja za davkoplačevalce

Vladajoča koalicija vztraja, da je dopolnitev ustavnega zakona, s katerim bi naša država zaščitila svoje premoženje glede na to, da je stoodstotna lastnica NLB, ena od rešitev. NLB, ki je od novembra 2014 pod neposrednim nadzorom Evropske centralne banke, leto pred tem pa je bila dokapitalizirana z denarjem davkoplačevalcev, zato mora biti po pravilih EU privatizirana, je v resnih težavah. Še bolj pa spet davkoplačevalci, ki jim grozi, da bi zaradi tveganj iz prenesenih deviznih vlog, ki se jih ocenjuje na dobrih 400 milijonov evrov, bili pri prodaji NLB spet oškodovani.

Demotivirati Hrvaško

Premier Miro Cerar pravi, da se to ne sme zgoditi, zato bo vlada preigrala tudi druge rešitve, »saj ustavni zakon ne more rešiti problema, če pride do prisilnih izterjav. Zato iščemo druge ukrepe, s katerimi bi demotivirali Hrvaško za takšna izrazito protipravna ravnanja,« pravi Cerar. Med njimi so gotovo tudi diplomatski prijemi, kot so opozarjanje mednarodne javnosti na neaktivnost sosede pri pogajanjih o državnem nasledstvu, vztrajanje pri spoštovanju prava ob vključitvi Hrvaške v mednarodne organizacije in schengenski sistem.

Kljub vsemu previdno

Država se mora dobro pripraviti na morebitne nove postopke, sprejeti prepričljive argumente, zakaj hrvaške sodne odločbe pomenijo kršitev posameznih uredb EU (bruseljska uredba, uredba evropskega parlamenta in sveta) - kar bo predvsem zalogaj za državno odvetništvo, so nas danes opozorili nekateri ustavni pravniki. Razmišljati mora, kako postopke zaradi nezakonitega ravnanja Hrvaške pripeljati do mednarodnih sodišč, kot sta Sodišče EU in Evropsko sodišče za človekove pravice (pravica do zasebne lastnine, prepoved diskriminacije, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, dolžnost lojalnega sodelovanja). Predvsem pa, kot opozarjajo nekateri ustavni pravniki, se država z oblastnim posredovanjem ne sme znajti v položaju, da bi banke, ki so vendarle gospodarski (zasebni) subjekt, v postopkih pred mednarodnimi sodišči obravnavali kot podaljšano roko države.