Slovenska politika v spirali sporov in nemoči

Ljubljana – Padec banke Lehman Brothers leta 2008, simbolični začetek svetovne krize, je slovensko politiko, ki se je tisto jesen pripravljala na volitve, ujel popolnoma nepripravljeno. To je bil začetek konca dobe blagostanja, ki je premešal razmerja sil tudi v politiki.

Kriza je razkrila vse strukturne napake v – kot se je izkazalo – trhli slovenski zgodbi o uspehu. Tudi v politiki. V zadnjih petih letih nobena vlada ni končala rednega mandata. Pahorjeva vlada je zdržala tri leta, Janševa le eno. Vlada Alenke Bratušek je po hudih političnih zapletih in težkih usklajevanjih nastala pred šestimi meseci in gre najpozneje prihodnjo pomlad v parlament po zaupnico. Kdaj bodo nove volitve, si zato ne upa napovedati nihče.

Brez soglasja

Slovenska politika, ostro razdeljena in v nenehnih medsebojnih prestižnih sporih, v petih letih ni bila sposobna doseči dogovora o ključnih strukturnih spremembah. Prva vlada Janeza Janše je zamudila priložnost v mandatu velike rasti 2004–2008, toda zelo počasi so ukrepale tudi njene naslednice. Vse politične stranke so se, denimo, strinjale, da je nujna pokojninska reforma, toda uveljavili so jo šele štiri leta po začetku krize.

Strankam se do zdaj ni uspelo dogovoriti niti o tem, kako bi spremenile politični ustroj, da bi bili izvršna in zakonodajna veja oblasti učinkovitejši ter da bi volivci imeli večji vpliv na to, kdo sedi v parlamentu. Zato so manjše stranke ohranile veliko moč v koalicijskih vladah, kar je dodatno pripomoglo k počasnosti sprememb. Brez Desusa, denimo, običajno ni mogoče sestaviti koalicije, toda ta stranka zdaj že v tretji krizni vladi brani zgolj interese upokojencev.

Slovenska politika je nesposobna doseči konsenz tudi zato, ker jo tudi v času sesutja gospodarstva hromijo ideološke delitve iz dediščine druge svetovne vojne. Stranke so se zdaj razdelile še med zagovornike ostrega varčevanja (zlasti SDS) in nasprotnike takšne politike (zlasti SD). Medtem ko desnica odločno sledi konceptu nekdanjega varčevalnega francosko-nemškega vlaka, slovenska levica (tako kot evropska) doslej ni znala ponuditi prepričljivih alternativ.

Tehnična vlada

Že sicer omajano zaupanje v politiko so v času krize dodatno načela razkritja korupcijskih afer in prepletenosti političnih, gospodarskih in finančnih centrov moči. Pa tudi pomanjkanje vizije in nesposobnost preseganja strankarskih plotov. Posloviti se je moralo več najpomembnejših politikov. Iz parlamenta je izpadla celo nekoč mogočna LDS, trije vodilni politiki zadnjih volitev, Janez Janša, Zoran Janković in Borut Pahor, ne morejo več računati na mandatarstvo.

Kot rešitev iz nenehnih političnih blokad so javnost, pa tudi stranke, v zadnjih letih večkrat predlagali koncept tehnične vlade ministrov – strokovnjakov, ki bi jo vodil strankarsko neopredeljen mandatar. Takšna vlada bi opravila nujne »nepopularne« reforme brez strahu, kaj jo čaka na naslednjih volitvah. Toda tehnična vlada je mogoča le, če se z njo strinja politična večina, kar v zadnjem mandatu pomeni, da bi se morala o njej dogovoriti Janša in Janković, kar pa, seveda, ni bilo mogoče.

»Tehnični« ekipi je po Pahorjevi levi in Janševi desni še najbolj podobna zadnja vlada s politično neizkušeno mandatarko Alenko Bratušek in širši javnosti popolnoma neznanim finančnim ministrom Urošem Čuferjem. Seveda pa je tudi ta koalicija odvisna od večine glasov v parlamentu, zato odločitve lahko sprejema samo s težkimi kompromisi.

Alternative v povojih

Trenutno je še vedno nejasno, kako se bo preurejalo politično prizorišče. Dejavnikov je veliko: kako (ne)uspešna bo koalicija Alenke Bratušek, kakšne bodo spremembe na desnici po tem, ko dolgoletnemu prvaku desnice Janši grozi celo zaporna kazen, kako bo ukrepal Bruselj in ali v državo pride zloglasna trojka ... Stranke so državljane razočarale in najmočnejšim politikom so pozimi, prvič v zgodovini samostojne države, z množičnimi protesti na ulicah sporočili, da so »gotovi«. Toda tudi novinke, ki so nastale v zadnjih letih, niso izpolnile pričakovanj. Politični prostor je zato popolnoma odprt za nove alternative, do katerih pa so državljani zaradi slabih izkušenj še precej nezaupljivi.

Prva stranka, ki nastaja iz vstajniškega gibanja, bo Solidarnost. Ta namerava sodelovati že na evropskih in lokalnih volitvah prihodnje leto. O sodelovanju se pogovarjajo tudi z drugimi nastajajočimi političnimi alternativami, z zavodom pravnika Mira Cerarja in društvom Verjamem nekdanjega predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa. V vseh novih pobudah poskušajo najti drugačen način organiziranja, ker je, kot pravi Šoltes, klasičen strankarski sistem v Sloveniji »pokazal več slabosti kot prednosti«. Novinci bi se lahko povezali v predvolilne koalicije, po vzoru na hrvaški Kukuriku, je povedal Šoltes.

Medtem ko se po Evropi krepijo radikalna desna ali leva gibanja in stranke, v Sloveniji takšnih novih političnih skupin doslej ni bilo. Tudi pri nas pa je, kot se je pokazalo na predsedniških volitvah, volilna udeležba vse nižja. Prav ta utegne odločilno vplivati na rezultat državnih volitev, ki bodo najpozneje leta 2015. Nizka udeležba bo na oblast zagotovo spet zavihtela sedanje najmočnejše stranke.