Slovensko-hrvaški odnosi, najtežje sosedsko poglavje

Odnosi s Hrvaško so najbolj problematična sosedska tema: dvajset let je trajalo brezuspešno dvostransko dogovarjanje, zapleta se tudi potem, ko sta državi prenesli mejni spor na arbitražno sodišče v Haagu.

Arbitažno sodišče je po lanskoletem prisluškovalnem škandalu nedavno izdalo delno razsodbo, v kateri je sporočilo, da arbitražni sporazum ostaja veljaven in da se postopek nadaljuje. To je prineslo delno olajšanje na slovensko stran. Hrvaška namreč po nedovoljeni komunikaciji slovenskega arbitra in agentke vztrajno bojkotira sodišče, pred kakim letom je že vlada Zorana Milanovića napovedala, da odločbe sodišča ne bo upoštevala. Zdaj sta državi pred dokončno razsodbo. Negotovo ostaja, kako bodo stvari šle naprej.

O arbitraži dvostransko ni več kaj reči, od Hrvaške pričakujemo spoštovanje mednarodnih pogodb, je nedavno ponovil zunanji minister Karl Erjavec. Rekel je, da uradni Zagreb sicer vedno znova odpira to vprašanje, želi si dvostranskega dogovarjanja, vendar arbitražno sodišče nadaljuje delo, Slovenija vztraja pri arbitražnem sporazumu in spoštovanju odločitve. Nazadnje pa je takšno tudi stališče evropske komisije, enako pričakujejo zunanji ministri držav članic Evropske unije, je povedal vodja diplomacije. Petindvajset let nismo uspeli rešiti bilateralnih vprašanj, komentira Erjavec, zato ne verjame niti, da bi jih lahko dvostransko rešili v prihodnje.

Dvostransko

Hrvaška in Slovenija sta po osamosvojitvi urejali odprta vprašanja državne meje, Ljubljanske banke in jedrske elektrarne v Krškem na desetinah in desetinah sestankov na najvišjih političnih ravneh in nižjih strokovnih pogovorih. Prišli nista nikamor. Značilno je, da je druga stran dvakrat, ko je bila rešitev najbliže – v zadnjem hipu oziroma celo po podpisu sporazuma – prekinila dogovor. Sicer pa ima Hrvaška, z izjemo Madžarske, s sosednjimi državami nerešena vprašanja.

Slovensko-hrvaškemu dogovoru se je dvakrat najbolj približal premier Janez Drnovšek. Dolgo pripravljani sporazum s premierom Nikico Valentićem leta 1995 je propadel, prav tako tudi dvostranski poskus s predsednikom vlade Ivico Račanom leta 2001. Ta zadnji je večino Piranskega zaliva dodelil Sloveniji in začrtal tudi njen dostop do odprtega morja, šlo je za rešitev, precej podobno oni, ki jo je leta 1999 pripravljal ameriški posrednik William Perry. Dogovor Drnovšek-Račan, ki je bil rezultat njune tihe diplomacije, je bil parafiran na ravni obeh vlad, vendar je naposled propadel, ker je hrvaškemu premieru zmanjkala saborska podpora.

Pomenljivo je, da sta se oba Drnovškova predloga v zgodovino slovensko-hrvaških odnosov zapisala kot edina pogajalska dosežka. Večina siceršnjega dogovarjanja je bila sama sebi namen in brez ambicij za dejansko rešitev. Dve desetletji sosedskega dialoga sta služili izkoriščanju mejnega vprašanja v notranjepolitične koristi.

Arbitraža

Po letu 2005 in v času vlade Janeza Janše je Hrvaška pošiljala v Ljubljano samo še predloge o usmeritvi dvostranskega spora na mednarodno instanco. Ko je vlado prevzela levosredinska garnitura Boruta Pahorja in je sosednja država v pristopna pogajanja z Evropsko unijo vključila dokumente, za katere je Slovenija presodila, da prejudicirajo potek meje, je premier blokiral hrvaško pot v EU. V spor je kmalu zatem posegla Unija oziroma tedanji komisar za širitev Olli Rehn. Sledil je podpis sporazuma, Pahor in premierka Jadranka Kosor, naslednica Iva Sanaderja, sta konec leta 2008 v Stockholmu podpisala sporazum, da bo o dokončni razmejitvi med državama odločala mednarodna arbitraža. Z ratifikacijo arbitražnega sporazuma leta 2009 sta državi mejno vprašanje prenesli pred sodišče v Haagu.

In ko se je že zdelo, da je končno mejna rešitev na obzorju, se je uradna Ljubljana zapletla v niz izjav, ki so prejudicirale odločitev arbitražnega sodišča, nakar je lani poleti izbruhnila še prisluškovalna afera.