Ljubljana – Pred začetkom novega šolskega leta se je razvnela debata, ali bi bilo smiselno, da bi slovenski šolarji nosili uniforme. Kriza kaže zobe in socialne razlike so med otroki vse bolj vidne. A mnenja o nošenju uniform so različna, tako med otroki kot med stroko.
»Šola ni okolje, v katerem naj bi otroci izstopali z oblačenjem – na kakršen koli način, dober ali slab,« meni poslanka Maja Dimitrovski (PS), ki je s svojim blogom odprla debato o tej temi. Pojasnjuje, da v Sloveniji nimamo zakonov, ki bi določali način oblačenja v šolah, prav tako posamezna šola ne sme predpisati uniforme ali drugega obveznega oblačila (z izjemo zaščitnih in športnih oblačil pri določenih predmetih). Ponekod v tujini, denimo v Veliki Britaniji, pa skorajda v vseh osnovnih in srednjih šolah otroci nosijo uniforme. »Jasno je, da uvedba šolskih uniform ne bi popolnoma prikrila socialnih razlik, zagotovo pa bi pomagala odpraviti marsikateri problem in družinskemu proračunu na letni ravni prihranila veliko denarja,« še meni Maja Dimitrovski, ki je na pristojno ministrstvo – kjer zadeve ne komentirajo – vložila pobudo za javnomnenjsko raziskavo o uvedbi šolskih uniform in javno debato.
Idejo o šolskih uniformah podpira nekdanja ravnateljica osnovne šole Majda Vrhovnik Angelca Likovič. »Pred leti smo v okviru društva Šola po meri človeka že dali tovrstno pobudo, a naš motiv je bil, da bi s tem spodbudili pripadnost. Ta, pa ne le šoli, temveč tudi družini in državi, je zelo splahnela. Seveda smo hoteli zmanjšati tudi socialne razlike,« je dejala Likovičeva in dodala: »Zdaj so nam ukradli idejo, a so jo zelo slabo predstavili!«
Nepotreben militanten pridih
Ravnatelj Milan Jevnikar nad uvajanjem zapovedanega načina oblačenja ni navdušen. »Ideja se mi zdi blago rečeno arhaična. Sam sem šolske uniforme videl le v starih filmih in tja, po mojem mnenju, tudi sodijo,« meni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča iz Ivančne Gorice. Kot pravi, bi uniforme lahko pripomogle k večji zunanji opaznosti posameznih šol, medtem ko bi enakopravnost med mladino morali uvajati drugače. »Denimo tako, da bi dijakom glede na njihove sposobnosti zagotovili dostopnost vseh šol, v šoli pa najboljše učne pripomočke – za vse enake in brezplačne. Družbena razslojenost se na mnogih drugih področjih kaže veliko bolj usodno kot pri oblačenju. Vrnimo veljavo znanju, delavnosti in marljivosti, pa bo želja po afirmaciji z obleko odrinjena na obrobje,« razmišlja Jevnikar. Glede obleke, nadaljuje, imajo šole možnost, da v hišnih pravilih zapišejo, kaj je primerno in kaj ne. »Uniforma ima zame pridih vojaškosti in sodi le tja in v policijo pa morda v posebne poklice in družbene skupine, kot so bolnišnice ali samostani,« sklene izkušeni pedagog.
Prava pot?
»Morda bi uniforme nekoliko pripomogle k izenačevanju dijakov in preprečevanju izkazovanja socialnih rangiranj, vendar bi se tovrstni pojavi potem lahko drugače kazali, tako da je ta potencialni dosežek dvomljiv,« meni tudi sociolog, profesor na poljanski gimnaziji Stane Andolšek. Opozarja, da bi v trenutnih gospodarskih razmerah vpeljava zahtevala precej denarja. »Zato ne vem, ali je to smiselno. Morda bi denar raje namenili za kakšen drug materialni poseg v šolski prostor.« Andolšek še pomenljivo doda: »Če se hočemo resno uveljaviti kot ena vodilnih družb prihodnosti, kar bi morala biti ambicija vseh, ne vem, če so uniforme najpomembnejša stvar za to. Vsekakor pa menim, da je področje izobraževanja – celo bolj kot drugi sektorji – tisti ključ, ki nam lahko zagotovi kompetitivne prednosti za prihodnost, česar se v politiki premalo zavedajo,« pravi Andolšek.
Na uniforme