Spet v politični krizi

Ljubljana – Čeprav sedanja opozicija, v nasprotju s svojimi predhodnicami, tako rekoč ne uporablja instrumentov, ki jih ima v svoji vlogi na voljo, bi se bilo mogoče strinjati z zadnje čase pogosto oceno, da je država že dobro leto bolj ali manj v politični krizi.

»Nezaupnica je pomemben korak k iskanju rešitev za prihodnji razvoj Slovenije, ki mora biti drugačen kot v zadnjih treh letih,« so bile besede, ki jih je Janez Janša izrekel 20. septembra lani, ko je po glasovanju o novi ministrski ekipi v parlamentu padla vlada Boruta Pahorja. Slovenija je bila takrat že nekaj časa v politični krizi, ki naj bi se končala s predčasnimi volitvami. Vendar se je nadaljevala v večmesečno sestavljanje nove vlade. Ta pa je v minulih dneh že napovedala, da bi lahko svojo trdnost dala na preizkušnjo.

Politična nestabilnost se je v času Pahorjeve vlade začela že jeseni 2010, ko je po padcu zakona o RTV na referendumu opozicija zahtevala predčasne volitve. Kmalu potem je Desus odrekel podporo predlogu proračuna in pokojninski reformi ter nato tudi formalno izstopil iz koalicije, za katero pa je bila pogubna junijska črna nedelja, ko je vlada izgubila tri referendume. Nato jo je zapustil Zares, postala je manjšinska, z le tretjinsko podporo v parlamentu. Rekonstrukcije ni preživela.

Razpis predčasnih volitev je na državno raven politične scene prinesel nekaj novih akterjev, najopaznejši med njimi sta bili stranki, ki ju vodita Gregor Virant in Zoran Janković. Proti pričakovanjem in napovedim anket je na volilno nedeljo slavila zmago Pozitivna Slovenija ljubljanskega župana, ki pa se na parketu s »starimi mački« ni znašel najbolje. Kljub dolgim tednom mučnih pogajanj mu ni uspelo sestaviti nove vlade, za kar je bila, v očeh mnogih, precej »zaslužna« Državljanska lista. Ta se je odločila, da podpre desnosredinsko vlado pod vodstvom Janeza Janše. Zaradi raznovrstnosti so podpisali koalicijsko pogodbo, v kateri so se zavezali, da ne bodo postavljali ideoloških vprašanj in da se bodo o določenih temah, denimo o družinskem zakoniku, izrekali vsak po svojih prepričanjih.

Kljub poglabljanju ekonomske krize se je v zadnjih mesecih razplamtela razprava o rdeči zvezdi, nekaj koalicijskih razpok pa je naredil tudi zakon za uravnoteženje javnih financ, predvsem v delu, kjer je zarezal v pokojnine.

Kriza že pometla po stari celini

Finančna kriza, ki že več kot tri leta pretresa Evropo, je doslej – na rednih, večino pa izrednih volitvah – odnesla že več kot ducat voditeljev. Prvi je bil islandski premier Geir Haarde, ki se bo moral zaradi neodgovornega vodenja države celo zagovarjati pred sodiščem, za zdaj zadnja pa francoski predsednik Nicolas Sarkozy in nizozemska vlada maja letos. Vmes sta slabši življenjski standard prebivalcev in nezmožnost reševanja ekonomske situacije stala položaj latvijsko, madžarsko, britansko, belgijsko, irsko, grško, portugalsko, romunsko, slovaško in nizozemsko vlado. Poslovil se je italijanski premier Silvio Berlusconi, ki je preživel več škandalov in sodnih procesov, ne pa sedanjega gospodarskega položaja. Nasledila ga je tehnična vlada z Mariem Montijem na čelu. Socialistična stranka premiera Joséja Luisa Zapatera je na lanskih predčasnih volitvah utrpela najhujši poraz v svoji zgodovini, a se recesija tudi pod ljudskim konservativcem Marianom Rajoyem ni umirila. Spodletela pogajanja o varčevalnem svežnju so aprila k odstopu prisilila nizozemskega premiera Marka Rutteja, ki pa še nima naslednika, volitve pa so napovedane za september.