Tiskane izdaje
Ljubljana – Pod novinarskimi prispevki, objavljenimi na spletu, je pravo kališče sovražnega govora. A ne le to, med pisci komentarjev so tudi takšni, ki so plačani, organizirani in pišejo po nareku politike. To ni več le javna skrivnost. To so ugotovitve raziskave, ki sta jo opravili prof. dr. Karmen Erjavec in prof. dr. Melita Poler Kovačič s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Več kot leto dni sta analizirali novinarske prispevke na najbolj komentiranih spletnih straneh in opravili poglobljene intervjuje z 20 pisci sovražnega govora. Vsi so zahtevali popolno anonimnost, zato so intervjuje izvedli v spletni klepetalnici. Rezultat: gre za organizirane pisce, ki pišejo po nareku političnih oziroma drugih interesnih skupin, in takšne, ki pišejo na lastno pobudo.
Vojaki, verniki, igralci ...
Organizirane pisce so poimenovali »vojaki«, ker uporabljajo vojaški diskurz. Tekste s sovražnim govorom pišejo po ukazu nadrejenih, »poveljnikov«, in med njimi so tudi takšni, ki so za to plačani. »Sovražni govor izražajo po ukazu nadrejenih in med njimi so tudi takšni, ki so za to plačani neposredno, na primer z napotnicami, ali posredno, na primer z različnimi uslugami,« nam je pojasnila Karmen Erjavec. Poleg teh so tudi »verniki«, ki pišejo na lastno pobudo, a zvesto sledijo svojim političnim in ideološkim vzornikom, branijo svoje interese in napadajo sovražnike. Oboji imajo značilnosti tako imenovanih avtoritarnih osebnosti, internet pa razumejo kot podaljšek političnega in kulturnega boja. »Igralci« komentiranje razumejo kot neke vrste igro v spletni skupnosti: nekdo začne uporabljati sovražni govor, da bi izzival drugega, ki mu to želi vrniti ... Četrta skupina piscev pa so »nadzorniki«. Ti izražajo sovražni govor zato, da bi pozornost preusmerili k družbenim problemom; so edini, ki so za odpravo anonimnosti komentatorjev. Sicer pa so rezultati pokazali pet ključnih skupin, proti katerim je sovražni govor usmerjen: proti drugače politično prepričanim, drugim etničnim skupinam, Romom, drugače spolno usmerjenim in verujočim, še posebno katolikom in muslimanom.
Ogledalo slovenske družbe
»Problem sovražnega govora veliko govori o slovenski družbi. To ni le problem piscev teh komentarjev in urednikov spletnih medijev, ampak je to družbeni problem. Večina intervjuvancev je izrazila veliko stopnjo nezadovoljstva s svojim osebnim in družbenim položajem. Objava komentarjev na novičarskih spletnih straneh za številne komentatorje predstavlja tudi eno redkih priložnosti, da izrazijo svoje mnenje ter dobijo občutek opolnomočenja in pomembnosti, ki je bil pri tradicionalni politični participaciji, kot so volitve, izgubljen,« meni Karmen Erjavec. »Seveda pa se lastno nezadovoljstvo ne sme izražati z zmerjanjem, žaljenjem, ustrahovanjem oziroma spodbujanjem k nasilju, sovraštvu ali diskriminaciji. Pisci komentarjev ne smejo argumentov nadomestiti z napadom«, je dejala Erjavčeva.
Državljan ne pade
Erjavčeva pravi, da dokler najvišji predstavniki ljudstva ne bodo spoštovali pravil demokratične razprave, ne moremo pričakovati, da jih bodo spoštovali državljani. »Zato je treba objavo komentarjev pod spletnimi prispevki premišljeno regulirati. Zagotovo je treba še posebno pisce instrumentaliziranih oblik sovražnega govora kazensko preganjati, toda paziti moramo, da z radikalno regulacijo spletnih novičarskih strani ne zmanjšamo možnosti za razvoj emancipatornega in argumentiranega demokratičnega dialoga,« je dejala Erjavčeva. Medijska samoregulacija je šibka – kodeks regulacije sovražnega govora na slovenskih spletnih portalih je omejen le na podpisnike, torej tiste, ki se ga odločijo podpisati.
»Vsak klik šteje«
Karmen Erjavec pravi, da nekateri pisci komentarjev s sovražnim govorom razumejo svoje pisanje kot »novo vojno«. Jo je mogoče končati in zmagati? »S stališča 'vojakov' in 'vernikov' je to samo drugačna oblika boja, ki se bistveno ne razlikuje od tradicionalne politike. Gre torej za proces, in ne končen rezultat. Boj se bo nadaljeval, če ne več v komentarjih pod spletnimi prispevki, pa drugje in z drugimi oblikami interakcije, denimo na twitterju in facebooku, kjer je manjša možnost zlorab, ker večina računov nastane na podlagi identitete uporabnikov s pravim imenom in priimkom. Preden zapiramo te oblike interakcije, je zato treba raje vprašati, kakšno vlogo ima pri participaciji državljanov etablirana politika in kakšno vlogo imajo tržno usmerjeni mediji s svojo politiko, da 'vsak klik šteje',« je še dejala Karmen Erjavec.
