Tiskane izdaje
Hiša, v kateri smo jedli, je bila verjetno najmanjša v naselju, v popolnem nesorazmerju z drugimi, toda očitno se je prav v njej najbolje počutil. Govoril je o najrazličnejših stvareh, povezanih z gospodarskimi razmerami v Južni Ameriki, in z veliko simpatijami o Sloveniji. A je bil odsoten. Sedel sem mu skoraj nasproti in žalost ni bila samo vidna v njegovih očeh, dalo se jo je skoraj čutiti.
Naslednji dan smo se vračali proti Ljubljani, na letalu sem si zapisoval opazke o kratkem obisku. Dokler me ni presenetil predsednik dr. Janez Drnovšek z drobno pripombo o Menemovi žalosti in žalovanju za umrlim otrokom. In takoj zatem spet obmolknil. Kot bi želel pokazati na novo razmerje med klasičnim rekom filozofa Ludwiga Wittgensteina, da moramo o tem, o čemer ne moremo govoriti, molčati, in tistim, kar kasneje v politiki postane natančen izračun, kdaj in kako spregovoriti.
Takrat sem se prvič zavedel, da so žalost, upor in strast sestavni deli politike, da brez njih ne moreš razumeti vseh odločitev.
Upor v politiki še vedno povezujem z dvema skorajda povsem ločenima dogodkoma. Prvim iz druge polovice osemdesetih let, najverjetneje neponovljivega časa, ko se je zdelo, da je v politiki postalo dovoljeno vse. Delovno sobo sem delil tudi z Janezom Janšo, takrat že anatemiziranim in politično sumljivim predsednikom odbora za splošno ljudsko obrambo. A je kljub vsemu, in tu je moj spomin, prav vsak ponedeljek zjutraj na list papirja skiciral vsebino vabila na redni sestanek svojega odbora. Takrat se je že vedelo, da se na njegova vabila ni prav dobro odzivati ali se celo udeleževati teh sej. Pa jih je vendar skliceval.
Drugi dogodek je iz one noči, ko smo proslavljali razglasitev samostojnosti Slovenije. Zgodaj zjutraj, pravzaprav kmalu po polnoči, sva z Janšo govorila. Jaz sem bil v svoji pisarni v četrtem nadstropju nacionalne televizije, on, že obrambni minister, v pisarni povsem v centru Ljubljane. Imamo informacijo, da so tanki odšli iz vrhniške vojašnice, mi je dejal. Bil je upor.
Precej let kasneje sem politični upor videl pri Drnovšku. Morda je bila celo jeza ali bes. Vedel je, da mora država pred polnopravnim članstvom v Evropski uniji med drugim urediti odnose s Katoliško cerkvijo. V zelo zaprtem krogu je začel pripravljati načrt o potrebnem sporazumu s Svetim sedežem. Zaupno smo se srečevali s takratnim ljubljanskim nadškofom in metropolitom dr. Francem Rodetom in tudi s člani slovenske škofovske konference. Vse je ostalo skrito in pred javnostjo in pred vodstvom stranke, ki jo je Drnovšek vodil.
Do trenutka, ko je zgodbo razkril časnik Dnevnik. Sledil je velik sestanek z vodstvom stranke, ki se ni končal prav dobro. Po sestanku sva s predsednikom v onem malem prostoru na gradu Brdo, ki je bolj nekakšna čakalnica kot kavarna, okrašena z nagačenimi lovskimi trofejami in vedno mračna, pila kavo. Prvič sem ga slišal reči, da se je odločil, da bo zapustil takrat vladajočo stranko in takoj ustanovil povsem novo. Poleg njega naj bi jo vodila Silva Bauman, njegova lojalna sodelavka iz beograjskih dni.
Drnovškovo veselje
Pa to ne bi bil le politični upor, bila je strast. Pri Drnovšku ne prav pogosto videna politična lastnost. Z Bianco Jagger, šarmantno nekdanjo soprogo Mika Jaggerja, je imel sestanek v newyorškem hotelu Waldorf Astoria. Bianca je z nekakšno simpatijo v svojih ameriških poslovnih in političnih krogih promovirala Slovenijo. O tem sta tudi govorila. Potem me je začel predsednik vse pogosteje pogledovati in se malce skrivnostno nasmihati. Razumel sem, da je čas, da ju pustim sama. Bila je strast.
Bianca Jagger. Foto: Eddie Keogh/Reuters
Veselje je bilo pri Drnovšku drugačno. Videl sem ga, njegovo veselje namreč, takoj po uspešno zaključenih pogovorih s hrvaškim predsednikom vlade dr. Nikico Valentićem o odprtih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško. Iz Opatije smo se s hrvaškim protokolarnim plovilom odpeljali na kosilo na bližnji Cres. V Valun. Bil je vesel, ker je bil prepričan, da je posel uspešno končan. Žal se je kasneje izkazalo, da ni tako. Valentić je moral odstopiti, ne zaradi poskusa rešitve mejnih in drugih vprašanj s Slovenijo, temveč zaradi načina reševanja, ki bi ga lahko pozneje, s potrebnimi spremembami, uporabili tudi za ureditev mejnih vprašanj z drugimi hrvaškimi sosedami. Opazoval sem Valentića, ko mu je sel predsednika dr. Franja Tuđmana sporočal, naj pozabi na sporazum s Slovenijo, saj da bo v naslednjih dneh razrešen.
Ključna lastnost dobrega politika je dobra ocena razmer, v katerih predlaga posamezne odločitve.
Tik pred slovensko osamosvojitvijo je bila ena takšnih odločitev Milana Kučana o doslednem vztrajanju pri pravici Slovenije do sprejetja ustavnih dopolnil. Beograjska seja je bila sklicana urgentno in z enim samim namenom, disciplinirati slovensko vodstvo in ga prisiliti k umiku amandmajev. Tisto beograjsko popoldne in tisto noč, ko je Slobodan Milošević dejansko že prevzel oblast, je bilo mogoče prav vse. Razen umika. Vse, kar se je v Jugoslaviji zgodilo kasneje, vključno s slovenskim odhodom s kongresa komunistične partije, je bila le še pričakovana in manj pomembna posledica. Ključna odločitev je bila sprejeta tisto noč.
Slovenski parlament je naslednji dan sprejel ustavne spremembe.
V rimu ne bo nč, gremo v Madrid
Pred vstopom v Evropsko unijo je morala Slovenija rešiti tudi zapleten spor s sosednjo Italijo, ki je v veliki meri zadeval vprašanje vrnitve zemlje in posesti po vojni izseljenim prebivalcem italijanske narodnosti. A se je vse skupaj samo bolj in bolj zapletalo. Nekega jutra je Drnovšek, pravzaprav njegova tajnica Jana Pogačnik, z glasom, ki je že samo z barvo odpravil vsak morebitni ugovor, nenadoma sklical sestanek. Obvestil nas je, da čez nekaj ur odpotujemo v Rim. Zaradi tajnosti srečanja z italijansko zunanjo ministrico Susanno Agnelli bomo pristali na vojaškem letališču, od koder nas bo njen sorodnik, nekdo iz družine Windischgrätz, odpeljal v njeno rimsko stanovanje.
Kdo je bil posrednik pri pripravi tega srečanja, še danes ne vem povsem nedvoumno. Odpotovali smo. Drnovšek je ponovil: Sedaj je pravi čas. Sedaj moramo najti rešitev. Če je ne najdemo, bodo vse nadaljnje možnosti samo slabše in za Slovenijo manj sprejemljive.
Agnellijeva je pojasnila vsebino italijanskih zahtev. Dejansko je šlo za vrnitev majhnih, večjih in zelo velikih posesti nekako do starih rapalskih meja. Po dobri uri je pogovor končal Drnovšek s hladnim zaključkom, da takšnih zahtev ne more sprejeti nobena slovenska vlada in jih tudi ne bo. Na poti iz ministričinega stanovanja, uporabila sva stopnice, je dejal, rešitve ne bomo dobili v Rimu, poskusili bomo v Madridu.
Nikoli kasneje ga nisem spraševal, ali je odločitev o madridskem sestanku s španskim zunanjim ministrom sprejel pred odhodom v Rim, med samim sestankom z Agnellijevo ali na onih lepih kamnitih stopnicah rimske vile. Vsekakor je šlo za dobro politično oceno. Drnovšek je imel z oblastmi v Madridu odlične vezi. Med drugim zato, ker je odlično govoril špansko in ker smo imeli dobrega in vplivnega veleposlanika v tej državi, Franca Jurija. In odličnega častnega konzula Alberta Estrado Villaraso v Barceloni.
Ob enem izmed obiskov Barcelone je na večerjo z Drnovškom pripeljal vse, dobesedno vse vplivne katalonske lastnike kapitala. Španija je bila državni lobist slovenskega vstopa v Evropsko unijo. Kakorkoli, takrat je bila izumljena formula španskega kompromisa kot političnega orodja, ki bo omogočilo umik italijanskih zadržkov in slovensko članstvo v Evropski uniji. Preprosto so bile dobro ocenjene razmere, v katerih je bil predlog predstavljen. Podobno kot kasneje, znova v Rimu, na sestanku z novim predsednikom italijanske vlade Romanom Prodijem. Tudi tam smo imeli izvrstnega veleposlanika, žal že pokojnega Marka Kosina. Uspeh sestanka je bil odločen z enim samim argumentom, ki ga je Drnovšek uporabil v edinem in najboljšem trenutku.
Ne predsedniku vlade, temveč bankirju Prodiju je povedal, da Slovenija redno vplačuje posebna finančna sredstva na poseben račun v Luxembourgu, ki da so namenjena poplačilu za posesti optantov. Prodi je sklenil z besedami: Vzemimo torej denar, saj je Sloveniji tako ali drugače mesto v Evropski uniji. Sledil je droben škandal. Eden izmed visokih uradnikov je vstal, ob dolgi mizi vihravo stopil do svojega predsednika vlade in začel malo manj kot vpiti, da je vzeti slovenski denar enako izdaji. Zaplet je bil rešen, tudi zaradi dobre politične ocene o tem, kdaj in kako.
Antonio, Antonio!
Prav zaradi takšne dobre ocene, kdaj, je kasnejši predsednik slovenske vlade Anton Rop, v isti rimski palači, lahko rešil zaplete s financiranjem slovenske manjšine v Italiji. Bili so poskusi, ki so se vlekli skozi celotno zakonodajno proceduro, toda brez uspeha glede naše manjšine. Šef italijanske vlade je bil Silvio Berlusconi. Naši ambasadi je uspelo dobiti termin pri njem zadnji večer pred glasovanjem o proračunu v italijanskem parlamentu.
Ropa in sodelavce je sprejel pozno zvečer. Da bo obisk uspešen, se je videlo že po pozdravu. Antonio, Antonio, je skorajda pel Berlusconi. In ga takoj vprašal, kakšne težave ima in kakšne rešitve predlaga.
To bomo uredili jutri, je odgovoril. Nato pa dodal, da verjetno tudi on ni še nič jedel, in rekel tajnici, naj naroči iz njemu ljube picerije pice in kar gre zraven, da Antonio ne bo odšel lačen iz Rima. Budžet slovenske manjšine v Italiji je bil rešen.
Dobra politična odločitev je vedno povezana še s tretjo lastnostjo uspešnega politika, občutkom odgovornosti.
To je bil razlog za pisma, ki jih je samo nekaj mesecev pred ubojem pisal predsednik srbske vlade dr. Zoran Đinđić evropskim voditeljem in ameriškemu predsedniku. Pravzaprav je od njih zahteval, naj se začne razprava o statusu Kosova. Na začetku leta 2003 je bila to še diplomatsko zamolčana tema, saj naj bi najprej uredili vprašanja tako imenovanih standardov v pokrajini in šele nato vprašanje njenega statusa. Đinđić je takrat kljub velikemu nasprotovanju tako v Srbiji kot med naslovniki pisma vedel, da preprosto ni politično odgovorno čakati, potem pa bi, kot je rekel, nekega jutra samo izvedeli novico, da je Kosovo neodvisno. Bilo je bolj naključje kot ne, da sem po enem izmed novoletnih sprejemov, ki jih je tisto leto priredil predsednik Đinđić, lahko govoril z njim prav o tem. Takrat je uporabil ta izraz, politična odgovornost.
Podobno kot toliko let kasneje Borut Pahor, ko je po zmagi na volitvah prevzel vodenje slovenske vlade. Bil sem v njegovem kabinetu, ko je pojasnjeval, da je treba najti rešitev mejnega spora s Hrvaško. To je sedaj naša odgovornost, moja in moje vlade, je govoril.
Drnovšek je kot predsednik države občutek odgovornosti razširil na celoten svet. Na svojstven način ga je radikaliziral in v skladu s tem prestopil meje države in iskal rešitve tudi splošnih vprašanj, tudi tragedije v Darfurju.
Ko pišem o strasti in odgovornosti in sposobnosti dobre ocene, govorim tudi o spominu na izvorno funkcijo ljudi, ki so že v davni zgodovini skozi polis formirali subjekt politika. Onega, ki misli in deluje za skupno dobro, za skupno blaginjo in v duhu nekoč slavnega stavka Borisa Viana: kar me zanima, ni sreča vseh, ampak sreča vsakogar.
