Tiskane izdaje
Ljubljana – Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila hči Viktorja Habiča, obsojenega na smrt leta 1943 v tako imenovanem Kočevskem procesu. Zatrjevala je vrsto kršitev načel poštenega sojenja pred izrednim vojaškim sodiščem narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.
Vrhovno sodišče je presojalo zakonitost sodbe izrednega vojaškega sodišča iz 11. oktobra 1943, ko je bil Habič po treh ustnih javnih obravnavah spoznan za krivega narodnega izdajstva po več točkah obtožnice in obsojen na smrt z ustrelitvijo (na smrt je bilo obsojenih 16 ljudi), med drugim ker je »v času okupacije Slovenije po italijanski vojski pripadal narodnoizdajalskim organizacijam in vojaškim formacijam bodisi ustanovljenim bodisi toleriranim in podpiranim od okupacijske oblasti« .
»Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane,« pojasnjujejo na vrhovnem sodišču.
Po analizi medvojne ureditve, oblikovanja organov oblasti ter kazenskih postopkov pred vojaškimi sodišči na podlagi zgodovinskih dejstev, odločb ustavnega sodišča ter primerjalnega prava so vrhovni sodniki ugotovili, da je bilo izredno vojaško sodišče po načinu formiranja, odločitvi o sestavi senata, o vrsti primerov, ki naj jih obravnava, primerljivo z ureditvijo sodišč v vojni ali vojnem stanju. Poslovalo je po točno določenih pravilih, kjer so bili določeni postopek, materialni predpis ter opredelitev kaznivih dejanj in ni šlo za neko izredno, ad hoc sodišče, ki bi vodilo izreden postopek in izrekalo izredne sankcije, ki ne bi bile predpisane.
Sodišče se tako ni strinjalo s trditvijo v zahtevi, »da obsojencem v Kočevskem procesu ni sodilo sodišče, ki bi bilo ustanovljeno skladno z načeli, ki so jih poznali civilizirani narodi«. Ker je šlo za sojenje v vojnem času, ni mogoče uporabiti vseh meril, ki veljajo za sojenje zdaj, ko so razmere urejene in stabilne, ugotavlja vrhovno sodišče. »Treba pa je presoditi, ali so bila uporabljena merila, ki so veljala v času sojenja in ki jih uporablja ustavno sodišče, to so pravila, ki jih je človeštvo strnilo v kodeks etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja in jih ustavno sodišče označuje kot splošna od civiliziranih narodov priznana pravna načela.«
V vojnih razmerah je organizacija sodišč drugačna
Vrhovno sodišče dodaja, da tudi po drugi svetovni vojni vojaška sodišča v vojnih razmerah ne sodijo po vseh pravilih in postopkih, ki so določeni za sojenje v mirnodobnem času, ampak se organizacija sodišč in sojenj spremeni in prilagodi vojnim razmeram. Vrhovno sodišče je tako pri presoji skladnosti postopka s splošno priznanimi načeli ugotovilo, da so bila ta zoper obsojenega Habiča uporabljena, ni mu bila kršena pravica do obrambe, prav tako ni utemeljena teza, da mu ni sodilo nepristransko in neodvisno sodišče, še ugotavlja vrhovno sodišče na 37 straneh.
Čeprav ni bila možna vložitev pravnega sredstva zoper sodbo, po mnenju vrhovnega sodišča ne gre za kršitev, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, pri čemer je kot primer navedlo postopek pred Mednarodnim vojaškim sodiščem v Nürnbergu.
Zanimivo je, da je vrhovno sodišče svojo odločitev objavilo šele dobri dve leti po tem, ko je senat petih vrhovnih sodnikov sprejel odločitev; iz sodbe je razvidno, da je bila ta sprejeta na seji 25. marca 2015.
Zakaj je do izdaje pisnega odpravka trajalo toliko časa? Iz objav v nekaterih medijih je razvidno, da se članica senata sodnica Barbara Zobec ni strinjala z večinskim stališčem senata, a ker zakonodaja ne dopušča, da bi svoje nestrinjanje izrazila z ločenim mnenjem (tako kot ustavni sodniki), ni hotela podpisati posvetovalnega zapisnika, ampak je vložila zahtevo za presojo ustavnosti 115. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da je posvetovanje in glasovanje tajno. Trdila je, da bi zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti »pomenila sodno potrditev množičnih umorov, ki so bili storjeni pod pretvezo nekakšnega sojenja«, vrhovno sodišče naj bi s tem dalo temu hudodelstvu zoper človečnost popolno legitimnost. Ustavno sodišče je njeno zahtevo zavrglo, saj Zobčeva ni predložila sklepa o prekinitvi postopka, ki bi bil pospremljen s potrdilom o pravnomočnosti zadeve.
V pravni javnosti se je ob tem obudila razprava o (ne)potrebnosti ločenih mnenj pri odločanju vrhovnega sodišča. Vrhovni sodniki namreč (drugače od kolegov na ustavnem sodišču) ne morejo podati ločenih mnenj. A s predlagano novelo ZKP naj bi imeli tudi vrhovni sodniki možnost ločenih pritrdilnih ali odklonilnih mnenj. Predvsem slednja sodnikom namreč omogočijo, da razložijo, zakaj se z večinsko odločitvijo ne strinjajo in se od nje tudi distancirajo. Predlog novele zakona je v parlamentarni proceduri.
A nepodpis zapisnika Zobčeve najbrž ni odločilno vplival na to, da je zadeva na pisni odpravek čakala več kot dve leti. Odločitev vrhovnega sodišča namreč ne more biti izdana, če je ne podpiše predsednik senata, ki odloča – to je bil Marko Šorli. Čeprav je Šorli naveden pod pisno izdelano sodbo, je to kot nadomestni podpisnik na podlagi odredbe predsednika vrhovnega sodišča iz 19. maja podpisala članica senata sodnica Maja Tratnik, Šorli je kot novi ustavni sodnik z vrhovnega sodišča odšel konec lanskega leta.
