Tiskane izdaje
Ljubljana – Največja politična odgovornost je na vladi Boruta Pahorja, z ministroma za finance in gospodarstvo Francem Križaničem in Matejem Lahovnikom. Parlamentarna preiskovalna komisija predlaga še, da HSE sproži postopke za ugotavljanje odškodninske odgovornosti vodstev.
Delovanje ugrabljene države označuje vrsto sistemske korupcije, v kateri zasebni interesi bistveno vplivajo na procese državnega odločanja. Druga značilnost pa je, da taka ravnanja pogosto niso nezakonita, saj zasebni lobiji vplivajo na ureditev že pri nastajanju predpisov. Vse to in še več je mogoče videti pri investiciji v Teš 6, ugotavlja v končnem poročilu parlamentarna komisija, ki jo je vodil Matjaž Hanžek.
To kaže pričanje dvakratnega ministra za finance Dušana Mramorja, ki prvič ni o Tešu 6 izvedel nič, med letoma 2014 in 2016 pa se je moral ukvarjati s posledicami projekta. Evropska investicijska banka je projektu namenila 550 milijonov evrov posojil, za to je Slovenija jamčila s 440 milijoni, za 110 milijonov evrov pa so jamstva izdale komercialne banke. Te so dale jamstva le za pet let, poleg tega sta dve banki izgubili ustrezno boniteto. EIB bi lahko zahtevala poplačilo celotnega posojila, kar bi bil velik udarec za javne finance. To so potem rešili s premostitvenimi posojili in na koncu z zamenjavo komercialnih bank.
Odločitev za projekt Teš 6 je sprejela skupščina Teša na dan, ko je začela veljati resolucija o nacionalnem energetskem programu, ki je predvidevala le obnovo petega bloka in postavitev plinskih turbin. Tako se je skupščina Teša postavila nad državni zbor in vlado. To se je kazalo tudi naprej z izogibanjem javnim naročilom in nadzoru nad projektom, pa tudi spreminjanjem cen projekta. Vlade so ob tem poslušale le strokovnjake, ki so potrjevali koristnost projekta, ignorirale pa vse nasprotnike, tudi med poslanci.
Izsiljevanja
Najhujša zavajanja poslancev se je dogajalo ob sprejemanju zakona o poroštvu za projekt leta 2012. Takrat je poslanec Srečko Meh na skupni seji svetov treh občin, Velenja, Šoštanja in Šmartna ob Savi zagrozil z interpelacijo vlade, če poroštvo ne bo šlo skozi. V Tešu, Premogovniku Velenje in HSE ob tem niso izpolnili nobene zaveze o ceni premoga in naložbe v Teš 6. Izsiljevanja s pomanjkanjem časa so bile stalnice, tako kot zavajanje lokalnega prebivalstva, da je projekt nujen za ohranitev delovnih mest, brez projekta naj bi jih bilo ogroženih kar 10.000. Pritisk je pomagal izvajati tudi sindikat delavcev v energetiki, ki ga je vodil Branko Sevčnikar.
Vlada ni upoštevala opozorila Elesa, da je v majhnem sistemu bolje imeti več manjših enot. Prav tako so na gluha ušesa naletela opozorila, da premoga za 40 let ne bo dovolj. Komisija sumi tudi, da je bilo vodstvo Teša (Uroš Rotnik) predhodno dogovorjeno z Alstomom in so temu primerno prirejali razpisne pogoje, saj so podobne izkoristke dosegali tudi manjši bloki.
Prikrivanje
Ključno pa je bilo leto 2009. Finančna kriza je začela kazati zobe, naložbo v Teš 6 pa je še bilo mogoče ustaviti brez izjemnih stroškov (vplačanih je bilo 25 milijonov evrov rezervacije) ali vsaj uvesti moratorij in premisliti. Franc Križanič je bil vpleten v projekt od začetka, leta 2006 že kot član strokovne komisije, ki je mnenje prilagajala Rotnikovim priporočilom, nato kot član nadzornega sveta HSE in še minister. Leta 2009 ni opozoril na težave. Matej Lahovnik ni upošteval opozoril direktorja direktorata za energijo Janeza Kopača. Borut Pahor pa več kot leto ni sklical strateškega sveta za energetiko, ki ga je osnoval. Odgovorna sta tudi Bojan Kontič in Srečko Meh, poročilo pa med izstopajoče uvršča še Cveto Zalokar Oražem. Vlada Janeza Janše pa nosi odgovornost za odločitve, ki so sledile željam investitorjem.
