Tiskane izdaje
Ljubljana – »Kar naprej poslušamo, da želimo ustanoviti nove univerze. Toda, ali je bila v tem mandatu doslej že sprejeta odločitev o kakšni novi?«
Približno tako se je minister Žiga Turk pred nekaj tedni odzval na novinarsko vprašanje o domnevah, da so glavni razlogi spreminjanja Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) želje po novih univerzah in ne razlog, ki ga navaja ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ).
Odgovor na ministrovo retorično vprašanje je zaenkrat negativen. V mandatu te vlade res še nismo dobili nobene nove univerze niti ne zelene luči zanjo.
In prav to potrjuje omenjene domneve. Svet Nakvisa v zdajšnji sestavi, ki ni prišel še niti do polovice predvidenega mandata, z vso odgovornostjo obravnava vloge za nove institucije – ve se, da je med temi tudi vloga za novo univerzo, domnevno celjsko. Če bi predlagano novelo sprejeli, se ne bi le predčasno spremenili člani odločujočega organa Nakvisa, temveč bi, kljub nekaterim korekcijam prvotnega predloga sprememb visokošolskega zakona, dobili v svetu agencije prepričljivo večino tisti člani, ki bi jih izbrala vlada.
Propadli poskus ustanovitve tehnološke univerze
Če bi vlada izbirala izključno po merilih strokovnosti, bi lahko pričakovali prav take odločitve. Vendar izkušnje z nekdanjim svetom za visoko šolstvo v agencijski vlogi, ki je bil preoblikovan v prejšnji Janševi vladi – tudi tam je vlada odločala o sestavi –, opozarjajo, da lahko zaradi političnih pritiskov po širitvi mreže visokošolskih institucij pride do strokovno spornih odločitev; na primer do inflacije šol, ki izvajajo programe zdravstvene nege, ali pa ustanovitve fakultet, ki vsaj do zadnjega prijavnega roka ne morejo zbrati zadostnega števila zainteresiranih študentov.
Projekt ustanavljanja sporne Nove univerze na koncu ni uspel samo zato, ker je iz univerze izstopila fakulteta za uporabne družbene študije (FUDŠ). Toda to se je zgodilo že po koncu mandata Janševe vlade, ko je projekt (začasno?) izgubil svoje politične podpornike.
V koalicijskem dogovoru vladajočih strank je predvidena nova tehniška univerza. Pobuda zanjo ni nič novega, saj jo je napovedoval že minister Jure Zupan, ki je ob tem napovedoval tudi izstop tehniških fakultet iz ljubljanske univerze.
Pred kratkim se je izvedelo, da se je tudi v tem mandatu vlade že poskušalo ustanoviti tehniško univerzo, in sicer na podlagi Mednarodne podiplomske šole (MPŠ), ki deluje na Institutu Jožefa Stefana (IJS). Zaenkrat je pobuda ustavljena, ker jo je – po navedbah našega vira – odločno zavrnil znanstveni svet IJS.
Vprašanje o tem smo zastavili pobudniku, direktorju IJS dr. Jadranu Lenarčiču. »Pobudo ali natančneje vprašanje, ali bi se s priključitvijo MPŠ naš inštitut statusno preoblikoval v univerzo, sem dal v razmislek znanstvenemu svetu IJS in vodstvu MPŠ. Zdaj se le pogovarjamo in nimamo prav nikakršnega sklepa, razen tega, da se je o tem treba pogovarjati. Če bi se inštitut nagibal k takšni rešitvi, bi odprli razpravo tudi z našimi partnerji, ker želimo ohraniti izvrstne odnose oziroma jih še izboljšati. Gre torej za vprašanje, ki je po mojem vredno razmisleka in na IJS ne prihaja od zunaj. Ministra Žigo Turka sem le seznanil, da bom vprašanje postavil, s tem sem seznanil tudi rektorja Univerze v Ljubljani (UL), ki je naš največji partner, in direktorja ARRS (javne raziskovalne agencije, op. p.).«
Tudi predsednik Inženirske akademije Slovenije dr. Igor Emri z UL podpira idejo o samostojni tehniški univerzi, ki bi nastala na osnovi tehniških fakultet UL. Po njegovem mnenju je to potrebno tudi zato, ker je obstoječa univerza prevelika. Rektor UL dr. Stane Pejovnik pa nam je dejal, da bi se na univerzi odločno uprli vsakemu vmešavanju politike v sestavo univerze, glede morebitnih novih univerz pa meni, da bi morale predvsem prestati ustrezno zunanjo evalvacijo, da ne bi bilo dvomov o njihovi kakovosti.
Zaslužkarski razlogi?
Že prejšnja leta se je mreža visokošolskih institucij širila predvsem na račun krepitve zasebnih visokošolskih zavodov. Ko so pred leti o dvomih, ki se porajajo ob razvoju našega zasebnega visokega šolstva, govorili na posvetu v Podčetrtku, je takratni predsednik slovenske rektorske konference dr. Rado Bohinc postavil vprašanje, kaj so resnični motivi zasebnih investitorjev v visoko šolstvo.
Vsi po vrsti, je dejal Bohinc, svojo dejavnost deklarirajo kot neprofitno, v resnici pa gre marsikje predvsem za zaslužek. Portugalski visokošolski izvedenec Bruno Carapinha pa je pripovedoval o portugalskih slabih izkušnjah z zasebnim visokim šolstvom, ki ne v kakovosti ne v socialnih ciljih – zlasti dostopnosti študija – ni izpolnilo pričakovanj, zato so zaostrili zakonodajo na tem področju.
Bomo šli v Sloveniji v nasprotno smer?
Romunija, ki je pred leti zaradi poplave novih zasebnih visokošolskih zavodov postala sinonim za visokošolsko nekakovost, je zadnja leta drastično spremenila visokošolsko politiko, tudi ob strokovni podpori Evropskega združenja univerz. Slovenija je zdaj v nenavadnem položaju.
Je ena redkih članic EU, ki še nima evropsko priznane visokošolske agencije – obstoječa visokošolska agencija, ki ima dobre možnosti za evropsko akreditacijo, pa se prisilno spreminja –, njen sicer sprejet nacionalni visokošolski program je v tem vladnem mandatu dejansko zamrznjen, vladni svetovalni organ, svet za visoko šolstvo, pa ne deluje. To so ugodna tla za sporne odločitve, ki bi lahko dolgoročno poslabšale razmere v našem visokem šolstvu. Te pa bi tudi brez tega tudi največji optimisti težko označili kot dobre.
