Tiskane izdaje
Ljubljana – Trend zmanjševanja sredstev za kulturo se je ustavil, letošnji proračun je večji, prihodnje leto naj bi imeli še višjega, je v pogovoru za Delo povedal minister za kulturo Tone Peršak.
Peršak, ki se kljub ministrovanju noče odpovedati pisanju – »... tudi če gre za le trideset minut na dan« –, ima o vseh aktualnih kulturnih zadevah zelo jasno mnenje. Stanje je zelo slabo, glede na odnose med zaposlenimi in direktorjem bi rekel, da nevzdržno, komentira razmere v Slovenski filharmoniji. Pojasnjuje, da minister nima možnosti, da bi na podlagi zahtev in pritožb koga lahko razrešil, z zakonodajo to ni predvideno.
»Ministrstvo izvaja revizijo, napovedali smo tudi nadzor skladno z zakonom o uresničevanju javnega interesa v kulturi, lahko pa dodam, da namen revizije ni iskanje vzrokov za razrešitev, ampak ugotavljanje napak ali morebitno negospodarno ravnanje pri poslovanju. Lahko rečem, da nekaj vzrokov za razrešitev obstaja.«
Zanimivo je njegovo stališče v zvezi s prodajo Mladinske knjige. »Prav bi bilo, da Mladinska knjiga kot še edina velika založba dobi poseben status. Potrebujemo založbo, ki izdaja kakovostno stvarno, strokovno, poljudnoznanstveno literaturo,« meni minister Peršak.
Gospod Peršak, povedali ste, da so Preobrazbe (CZ, 2017) delno avtobiografski roman, a še več kot to, ker se v njem osredotočate na pubertetno iskanje identitete, kar je zelo turbulenten (vi pravite kočljiv) čas posameznikovega življenja. Do kod bo segel vaš avtobiografski razgled?
V zadnjem času me kdo to večkrat vpraša in res vidim še eno obdobje, ki bi bilo vredno literarne obdelave. Domišljam si, da sta zadnji dve knjigi zanimivi ne zaradi avtobiografskosti, ampak zaradi literarno izzivalnih, relevantnih tem – procesa vzpostavljanja osebnosti v prvi in krize osebnosti v drugi.
Pa morda razmišljate tudi o literarni obdelavi dogodkov iz časa odraščanja slovenske države? Sodelovali ste v vseh ključnih zadevah od pisateljske ustave naprej.
O tem sem sicer že razmišljal, a ta tematika bi bila bolj kot za literarno obdelavo primerna za pisanje na publicistični ravni, morda celo esejistični. Ne domišljam si, da je bila moja udeležba, če lahko tako rečem, kakorkoli dramatična ali pomembna, da bi si zaslužila roman; tisto, kar se mi zdi relevantno, je to, da je z našo osamosvojitvijo podobno kot z NOB, polaščajo se je nekatere strukture ali nekateri ljudje. Zdaj se kaže, da so takrat delovale neke težnje ali vizije, ki jih javno nihče ni propagiral, a so bile pomembne. Gre za vprašanje pričakovanj o osamosvojitvi na različnih ravneh, od osebnih do tistih, ki zadevajo večino prebivalstva. To se je hitro videlo, po eni strani težnje po obnovitvi stanja izpred desetletja in več pred drugo svetovno vojno, po drugi strani predstave o osamosvojitvi, za katere se je v resničnosti izkazalo, da so bile preveč idealistične.
Novi roman je povezan z Usedlinami iz leta 2013 (leta 2014 je bil nominiran za kresnika), ki so bile tudi avtobiografske. Gradili ste na spominu, na doživljenem, vse drugo je bilo fikcija, a razmerja med obojim, ste rekli, ni mogoče natančno določiti. Je tokrat enako?
Princip je isti. Mislim, da je spomin vedno kreacija, marsičesa se spominjamo, pa se v resnici ni zgodilo, ampak se je zgodilo v domišljiji, v pripovedi, v odzivih drugih ljudi. Spomin je po tej plati vedno do-gradnja, še tisto, o čemer pripovedujemo, da se je zgodilo včeraj, je že interpretacija, vpogled, ki je nekako vedno tendenciozen.
Pred tremi leti ste kot svojo »prvo izbiro« omenjali literaturo in gledališče. Tako županska kot ministrska funkcija čas jemljeta. Kako kombinirate zdaj, kako delite svoj čas, kdaj pišete, kdaj berete? Poznam vas kot zelo nenasitnega bralca.
Morda je del odgovora na očitke, ki so se pojavili v zadnjem času, češ kako minister najde čas za pisanje romanov, v tem, da sem vse, kar je izšlo v času ministrovanja, napisal že zdavnaj prej, založniški postopki pa trajajo. Časa za pisanje imam malo, a je tako kot pri drugih kolegih po peresu oziroma zdaj po tipkovnici – skoraj ni dneva, da se ne bi ukvarjal s pisanjem, prisilim se v to, ker mislim, da je pomembno ohranjati kondicijo. Razvijam tri zamisli vzporedno, za vsako si delam zapiske, se pa temu nočem odreči, pa če gre za le trideset minut na dan.
Minister ne more popustiti pritiskom po predčasni razrešitvi le na podlagi zahtev zaposlenih v Slovenski filharmoniji (SF), je bilo sporočilo z ministrstva ob nedavnem sprevodu v črnem, ko so glasbeniki SF prišli protestirat pred ministrstvo. Kaj je novega s filharmonijo, lahko namignete, kaj je pokazala revizija?
Stanje v filharmoniji je zelo slabo, odnosi med zaposlenimi in direktorjem bi rekel, da nevzdržno. Minister nima možnosti, da bi na podlagi zahtev in pritožb koga lahko razrešil, z zakonodajo to preprosto ni predvideno. Zaposleni so predstavili svoje argumente in dokazila o direktorjevem kršenju predpisov in negospodarnem ravnanju. To je ena plat zgodbe, druga je, da ministrstvo izvaja revizijo, napovedali smo tudi nadzor skladno z zakonom o uresničevanju javnega interesa v kulturi (Zujik), lahko pa dodam, da namen revizije ni iskanje vzrokov za razrešitev, ampak ugotavljanje napak ali morebitno negospodarno ravnanje pri poslovanju. Lahko rečem, da nekaj vzrokov za razrešitev obstaja.
Po dolgem času je bila imenovana nova direktorica direktorata za medije; bo to pospešilo izdelavo nove strategije razvoja medijev?
Osnutek strategije smo že pripravili, zdaj je v neke vrste usklajevanju predvsem s poslanci koalicije. Ali bo šel v nadaljnji postopek tak, kakršen je zdaj, ali pa ga bomo še dopolnjevali in popravljali, še ni jasno. Vsekakor temeljit strateški razmislek in spremembe zakonodaje to področje zahteva, zato pripravljamo oboje. Časa je malo, predstave o tem, kaj naj bi v strategiji, ki se je pripravljala dolgo, zapisali, še niso povsem usklajene. Sledili smo izhodiščem, ki jih je pripravila strokovna skupina še v času moje predhodnice, ministrice Julijane Bizjak Mlakar, naročili so tudi raziskavo mnenj o medijskem področju. Pripravljamo pa tudi revizijo zakona o RTV in zakona o medijih.
Maja so pisatelji, založniki, prevajalci in drugi v pismu predsedniku vlade izrazili zaskrbljenost ob slovenski zadržanosti do predloga evropske komisije o znižani oziroma ničelni stopnji DDV za knjigo. Vaše stališče? Kakšen je sploh vaš odnos s predsednikom vlade?
S predsednikom vlade dobro sodelujeva, večkrat se pogovarjava o temah, pomembnih za kulturno področje, o investicijah, tudi o davku na knjigo sva govorila, in lahko rečem, da kaže razumevanje za ta vprašanja. Kulturniki pa velikokrat spregledujemo širšo javnofinančno situacijo države, v letih krize smo si naredili precejšen javni dolg, vsi resorji so zdaj finančno nižje kot pred sedmimi, osmimi leti, čeprav se razmere navidez izboljšujejo. Trend padanja sredstev za kulturo se je ustavil, letošnji proračun je višji, prihodnje leto naj bi imeli še višjega. Ministrstvo zagovarja ničelno stopnjo davka na knjigo. Gre tudi za vprašanje verodostojnosti, Slovenija je pred leti pravzaprav spodbudila razpravo o tem v EU in dajala pobude, nenavadno bi bilo, če bi zdaj, ko namerava EU določiti le to, da se država lahko odloči za tako stopnjo, Slovenija temu nasprotovala.
In kakšen odnos imate s kolegi iz pisateljskega društva? Niz njihovih zahtev je dolg, od 2,5-odstotnega deleža za kulturo v proračunu, prek Mladinske knjige (MK) kot strateške naložbe države do vrnitve odločanja o dodeljevanju štipendij iz knjižničnega nadomestila stanovskim društvom itd. S kakšnimi občutki greste na Tomšičevo?
Nekatere zahteve podpiram, menim da bi bilo prav, da Mladinska knjiga kot še edina velika založba dobi poseben status. Potrebujemo založbo, ki izdaja kakovostno stvarno, strokovno, poljudnoznanstveno literaturo. Komercialni kupec ne bo kupil MK, da bi izdajal deficitarno slovensko literaturo, in nekoč bi se lahko izkazalo, da bi morali namesto MK ustanoviti javni zavod za take založniške segmente. Kar zadeva 2,5 odstotka: se misli pri tem na delež za kulturo v državnem proračunu ali za delež od bruto domačega proizvoda? Ena od teh opcij je povsem nerealna, ne le pri nas, lahko pa pričakujemo postopno rast proračuna za kulturo. S kakšnimi občutki grem na Tomšičevo? Žal premalokrat, si mislim, a vedno rad in brez skrbi, moj odnos do pisateljskega društva je dober, vem pa, da moramo pisatelji včasih kaj povedati glasneje. Mislim, da kolegi razumejo.
Eden od glasnih, kolega Vlado Žabot, je na pomlad zapisal, da vlada razmer na kulturnem področju ne zna, noče ali ne zmore urediti, in omenil sodbo upravnega sodišča, ki je dokazala nezakonitosti in arbitrarno početje ene od strokovnih komisij Javne agencije za knjigo. Kako ste ukrepali?
Upravno sodišče je, kolikor vem, zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vedno je mogoče kaj najti, v komisijah so strokovnjaki, ki raje razmišljajo o drugih merilih, ne predvsem o upravnih postopkih, to se večkrat zgodi. Tisto, kar je pomembno je, ali je prav, da vloge in projekte ocenjujejo strokovnjaki, ali bi bilo bolje, da bi to počeli uradniki. V večini evropskih držav to počnejo neodvisne strokovne komisije ali druge institucije. Naša težava je majhnost in se v postopke se kdaj prikrade ali osebna nestrpnost ali osebna afiniteta. V premisleku o novem nacionalnem kulturnem programu razmišljamo tudi o tem, kako urediti vrednotenje in odločanje tako, da bo nesporazumov, subjektivnih vplivov ali napak čim manj. Regresija bi bila, če bi bila vsebinska, ne formalna odločitev v rokah politike oziroma birokracije.
Ksevt, zadeva, ki je po volji predsednika vlade odnesla prejšnjo ministrico: Miha Turšič vas je maja v Delu obtožil, da ste začeli operacijo Ustavite Živadinova in Turšiča. Vaš komentar?
Žal mi je, da se je s Ksevtom razpletlo oziroma zapletlo tako, kot se je. Vlada je našla rešitev, ki najbrž ne omogoča Ksevta, kakršen je bil prej, vprašanje pa je, ali je bil prejšnji koncept vzdržen. Težava je v dvojnosti: eno je Ksevt kot institucija, ki naj izvaja programe, drugo Ksevt kot projekt kulturalizacije vesolja. Ta druga ideja je fascinantna, velikopotezna, vprašanje pa je, ali jo zmoremo sami. Najbrž pri njej lahko le participiramo z manjšim vložkom, saj zahteva ogromna vlaganja. Kar zadeva sam javni zavod: zadrego je povzročalo to, da gre za občinski zavod v občini z nizkim proračunom, ko pa se je Ksevt prijavljal na razpise, je bilo nemogoče prezreti več težav. Gospod Turšič verjetno težko sprejme ugotovitev, da nekatere stvari niso bile opravljene tako, kot bi morale biti, a predpisi so pač taki, kakršni so, za vse prijavitelje enaki, velika večina jih to upošteva. Upam, da bo v prihodnosti zavod lahko preživel.
