Tiskane izdaje
Javno početje Toneta Peršaka (roj. 1947) je dolga zgodba. Režiser in komparativist nikdar ni skrival svoje angažiranosti, po diplomi na ljubljanski AGRFT se je v 70. letih prejšnjega stoletja najprej preživljal kot samostojni kulturni delavec, objavljal je leposlovje (kratko prozo, radijske in gledališke igre), kritike in drugo publicistiko tudi v študentski Tribuni, nekaj časa je režiral tudi v Komornem gledališču 55 v Sarajevu.
Zgodovinsko vedno natančen, korekten, dobronameren, a tudi kritičen, se je v času slovenskega osamosvajanja intenzivno vključil v Demos: sodeloval je pri pisanju »pisateljske ustave«, predlagal deklaracijo o suverenosti Slovenije, bil je član ustavne komisije, med soustanovitelji Slovenske demokratične zveze, kasneje je postal prvi predsednik Demokratske stranke Slovenije.
Poslanca prvega sklica državnega zbora Republike Slovenije in podpredsednika parlamenta so takrat omenjali tudi kot kandidata za kulturnega ministra v Demosovi vladi, a se je izteklo drugače.
Bil je med vidnimi nasprotniki vključevanja v Nato oziroma med tistimi, ki so o tej odločitvi z deklaracijo zahtevali referendum. Sredi prejšnjega desetletja je bil poklicni župan Občine Trzin in državni svetnik, dve leti je predsedoval Društvu slovenskih pisateljev, pet let je bil predsednik Slovenskega centra Pen.
Peršak je prejel nagrado Borštnikovega srečanja za gledališko publicistiko in več nagrad na literarnih natečajih. Da kljub dolgemu izletu v res publica ni še zapisal zadnje besede, je pokazal s tenkočutnim razvojnim in v pretežni meri avtobiografskim romanom Usedline, s katerim je pred dvema letoma prišel med finaliste Delove nagrade za roman leta kresnik.
Pred dvema letoma, ob izbiranju novega ministra za kulturo (mesto je dobila mag. Julijana Bizjak Mlakar, on je postal državni sekretar), je v mnenjskem tekstu v Delu zapisal: »Hkrati je treba poudariti, da se je na ravni sistema v kulturi v teh triindvajsetih letih zgodilo zelo malo. Skoraj nič.«
Kaj zagovarja najverjetnejši novi minister za kulturo? Po eni strani »najvišjo, popolno avtonomijo kulture v razmerju do politike in dialoga med tema dvema podsistemoma«, po drugi »funkcionalno samoupravo področij«, kar po njegovem pomeni, da bi morale stanovske organizacije dobiti »več pooblastil in večjo vlogo kot do zdaj ter ustrezna sredstva za izvajanje svojih nalog.«
