Tiskane izdaje
Ljubljana – Izvedba ambiciozne zaveze državljanom, ki sta jo dala sodstvo in vlada glede učinkovitejšega in krajšega reševanja posameznih sodnih zadev, se utegne, vsaj kar zadeva kazenske postopke, izkazati za neuresničljivo. Zaradi kadrovske suše, ki je že več let v tožilskih vrstah.
Iz zaveze izhaja, da se bo do 1. junija prihodnje leto čas reševanja prvostopenjskih kazenskih zadev (torej zadev na okrajnih in okrožnih sodiščih) skrajšal, tako da bodo specializirane rešene v pol leta, klasične pa v letu dni od pravnomočnosti obtožnega akta.
Zaveza, ki so jo 4. junija podpisali premierka Alenka Bratušek, predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in pravosodni minister Senko Pličanič in v katere nastajanje ni bilo v nobeni fazi vključeno tožilstvo, terja občutno hitrejše odzivanje tožilcev, ti pa že zdaj, kot nam je pojasnil generalni direktor vrhovnega državnega tožilstva višji državni tožilec Boštjan Škrlec, komajda »servisirajo sodišča«.
Razbremenjeni le sodniki
V čem je ključni problem? Projekt Lukenda, ki ga je leta 2005 za odpravo sodnih zaostankov zasnoval nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm in ki je brez dvoma prinesel nekaj dobrih rezultatov, je povečal število sodnikov, ne pa tudi tožilcev. Zato se je porušilo razmerje med državnimi tožilci in kazenskimi sodniki.
Že leta 2011 je število tožilcev doseglo približno 80 odstotkov števila kazenskih sodnikov, čeprav bi moralo biti razmerje zaradi obsega in narave dela, tako tožilstvo, v korist tožilcev. Enaka ugotovitev velja tudi za preteklo leto in tudi danes ni nič drugače, pravi Škrlec.
Število tožilcev se je ustavilo pri 190, kar pomeni manj kot 75-odstotno zasedenost predvidenih tožilskih mest (sedanje razmerje med tožilci in sodniki je 190 : 241). Hkrati pa se obremenjenost tožilcev ves čas povečuje iz različnih vzrokov: zaradi rasti pripada zadev, večjega števila razpravljajočih kazenskih sodnikov, večjega števila razpisanih obravnav, kjer je navzočnost tožilca obvezna, zaradi večanja števila zahtevnejših primerov pa tudi zaradi novih pristojnosti, ki jih prinaša zakonodaja.
Na primer, pojasnjuje Škrlec, najnovejša instituta pogajanj o krivdi in sporazuma o priznanju krivde, ki v praksi kažeta pozitivne rezultate, res pomenita razbremenitev za sodstvo, ne pa tudi za tožilstvo. »Tožilec mora v vsakem primeru, da se krivda prizna, napisati obtožnico,« pravi Škrlec, »tako da svojega dela tožilci niso razbremenjeni. Tudi oblike alternativnega reševanja sporov zahtevajo tožilčevo angažiranje.«
Še 60 tožilcev?
Zaradi vsega tega se je vrhovno tožilstvo, ki sicer podpira cilje, zapisane v zavezi državljanom, julija obrnilo na pravosodno ministrstvo. »Prvi odzivi so bili konstruktivni, vse pa je odvisno od tega, ali se bodo naše želje po kadrovskih in finančnih okrepitvah potrdile tudi v predlogih proračunov za prihodnje in za leto 2015. Konkretnih odgovorov še nimamo,« je dejal Škrlec. Po naših neuradnih informacijah, ki jih generalni direktor ni hotel niti potrditi niti zanikati, si na tožilstvu prizadevajo za zaposlitev dodatnih 60 tožilcev.
S pravosodnega ministrstva so sporočili, da kadrovsko problematiko poznajo in bodo o možnih rešitvah s tožilstvom konkretneje govorili na sestanku, ki je sklican za prihodnji teden. Zadostne sposobnosti državnega tožilstva so nedvomno zelo pomemben pogoj za delovanje pravne države, vendar jih je treba uskladiti z javnofinančnim položajem.
Treba je namreč opozoriti, da so kazenski postopki in z njimi povezana vloga državnega tožilstva le del precej širše problematike sodnih zaostankov, ki jo ureja zaveza. Ukrepi iz zaveze so ključni predvsem za zmanjševanje sodnih zaostankov v pravdnih, gospodarskih in nepravdnih zadevah, ki so morda še bolj kot kazensko področje ovira za gospodarsko okrevanje, pojasnjujejo na ministrstvu.
