Tiskane izdaje
Ljubljana − Od 217 ljudi, kolikor jih je Slovenija doslej sprejela v okviru evropskega solidarnostnega mehanizma iz Grčije in Italije, jih je na našem ozemlju še 172. Preostali so po pridobitvi statusa pot nadaljevali v druge države EU. Kvote, ki jih določijo politiki ali birokrati, ljudi očitno ne ustavijo na poti do cilja.
Ni mogoče zagotoviti, da bodo prosilci za azil in begunci, ki bodo premeščeni iz Italije in Grčije, v državah, kamor so jih poslali, tudi dejansko ostali. To je bilo eno od pogostih opozoril kritikov kvotnega sistema, s katerim naj bi članice EU solidarno razbremenile države, ki se soočajo z največjim pritiskom migracij.
Petinštirideset beguncev, ki so bili v slabem letu in pol, kar poteka program, premeščeni in jim je Slovenija priznala mednarodno zaščito, ni več v državi. »Po naših podatkih so odšle družine, ki so že imele status. So pa že prej navajale, da imajo sorodnike v drugih državah EU in nakazale socialnim delavcem, da jih bodo, če dobijo status, šle obiskat. To je po našem mnenju glavni razlog za odhod,« je povedala Katarina Štrukelj iz urada za oskrbo in integracijo migrantov.
Je pa njihov delež kljub vsemu precej manjši, kot je pri spontanih migracijah, kot jim rečejo uradno. Statistike potrjujejo, da je Slovenija za večino tujcev tranzitno območje. Več kot polovica postopkov za pridobitev azila se ustavi, ker prosilca ni več v državi, če prištejemo še število zavrženih prošenj, ker so jih posamezniki vložili že drugod v EU ali pa očitno ni podlage zanje (na primer, če bi bili državljani druge članice EU), pa je seštevek še večji.
»Tudi pri prosilcih za azil, ki odidejo pred zaključkom postopka, je vzrok isti. Ponavadi že pri vlogi povedo, da imajo prijatelje ali sorodnike drugod. Slovenija zanje ni bila ciljna država,« pravi Štrukljeva. To pogosto velja tudi za mladoletnike brez spremstva. »Veliko delamo na preventivi. Vsem ranljivim kategorijam razložimo o nevarnostih trgovine z ljudmi. Socialni delavci mladoletnikom pojasnijo, da bodo šli v šolo in kakšne možnosti imajo, a imamo pogosto občutek, da smo bolj slabo slišani. Da imajo v glavi začrtano neko pot in se držijo tega.«
Prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Klik na infografiko jo odpre v večjem formatu. Infografika: Delo
Težki prvi koraki
»Med vsemi, s katerimi sem se pogovarjal, ni nihče niti približno navedel Slovenije kot svoje želene destinacije,« se strinja tudi Franci Zlatar iz Slovenske filantropije, nevladne organizacije, ki izvaja programe za pomoč pri integraciji beguncev. Poleg tega da mnogi želijo tja, kjer že imajo neko socialno mrežo, ki jim lahko pomaga, obstajajo tudi predstave o določenih državah − tako so, denimo, mnogi prepričani, da bodo v Nemčiji lažje našli dobro službo in da se tam zelo dobro živi.
Zlatar opozarja na še en vidik. Čeprav tistim, ki pridejo s premestitvami, razmeroma hitro priznajo status, sistem ne teče gladko. Soočajo se s kupom težav in ovir pri prvih korakih vključevanja v družbo. Spomladi je, na primer, precej ljudi dobilo mednarodno zaščito, a so ostajali v azilnem domu, ker sta bili integracijski hiši v Ljubljani in Mariboru polni, stanovanja za najem pa dolgo niso mogli najti, vsaj takega za ceno, ki bi jo lahko plačali, in v primernem stanju. Pri tem je dodaten problem, da je država ukinila enkratno denarno pomoč ob odhodu iz azilnega doma. Posamezniki in družine, ki nimajo lastnih sredstev od prej in nimajo nikogar v Sloveniji, so v obdobju, dokler jim center za socialno delo ne odobri denarne socialne pomoči, pogosto prepuščeni humanitarnim organizacijam. Marsikdo zato v takšni situaciji prihodnosti ne vidi tukaj.
