»Ukradena« Slovenija in država brez glave

Država je naša last, parlament bi moral biti kot nadzorni svet, vlada pa kot uprava, odgovorna državljanom.

Objavljeno
21. september 2012 22.32
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika
Ljubljana – »Državo je ugrabila neoliberalna, strankokratska, oligarhična, neodgovorna in nekompetentna politika, ki je 20 let omogočala njeno razgradnjo, uničevanje in krajo državnega premoženja,« je kritičen dr. Igor Koršič, predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT ter član ali simpatizer številnih organizacij.

Kje vidite ključne značilnosti »ukradene« države?

Izpostavil bi dve točki. Prva je način, kako naš demokratični sistem deluje, ki je, milo rečeno, zelo pomanjkljiv. Deluje lahko samo z ljudmi, ki so zelo disciplinirani, ko gredo na volitve, izvolijo kogarkoli jim tam ponudijo, izvoljenim pa se po volitvah samo še smeje, saj od tedaj lahko počnejo, kar hočejo. Druga točka pa je konkretna kraja – vsega, kar se je naredilo z ekonomijo, pa ne mislim samo na tajkunske zadeve. Usodnejši je neoliberalizem kot odsotnost strategije razvoja. Z butastimi debatami, ali obstaja nacionalni interes. In te se zreducirajo na neke povsem konkretne zadeve, o katerih cela falanga politikov in ekonomistov pravi, da tega nacionalnega interesa ni. Če ga ni, ni razloga za obstoj države Slovenije. Nacionalni interes je imeti strategijo razvoja, tega pa verjetno res, kot pravi Franček Drenovec, od 70. let ni bilo.

Neoliberalci na zahodu in v ZDA se ne vedejo, kot se naši neoliberalci in politiki, ki mislijo, da bo trg vse uredil, in nimajo nobene alternative na nobeni točki. Poglejte, kaj se je zgodilo z gozdarstvom, kmetijstvom ali katerimkoli področjem – smo fantastične in zelo hvaležne žrtve za ekonomske interese kogarkoli, ki v Sloveniji vidi priložnost, prikopati se do premoženja. Kamorkoli pogledaš, vidiš, da je država brez glave.

Dejali ste, da so problem nezahtevni državljani?

Že kar precej je gneva, v tem smislu sem kar hvaležen sedanji poziciji in opoziciji, katere greh je, da vse to dopušča in se zelo mlačno odziva, kot da ni nič. Mislim, da smo v političnem izrednem stanju, opozicija pa tega ne kaže.

Bile so demonstracije, posamezniki se upirajo, trenutno so policisti upravičeno jezni, kot so že bili, in so se temu ustrezno odzvali z dostojanstvom, prav tako polkovniki teritorialne obrambe. Drugi pa nekako ne znajo. Denimo rektorji univerz, ki so preblagi, saj se s tem, ko so se spravili na univerze in raziskovanje, uničujejo vitalni interesi, prihodnost Slovenije.

Rektorje sem izpostavil, ker obstaja hierarhija odgovornosti – tisti, ki imajo več družbene moči in vpliva, imajo več odgovornosti. Med najbolj odgovornimi so stroke, ki so zbrane na univerzah, in vsaka ve, kaj se na njenem področju dogaja. Bolj kot neki splošni upor, za katerega upam, da ga je mogoče organizirati, se mi zdi, da manjkata občutljivost in državljanska odgovornost stroke. Večji problem kot pri splošni populaciji se mi zdi to, da so odpovedale naše strokovne elite.

Večkrat uporabljate prispodobe hlapcev in služabnikov.

Verjetno smo vsi živeli z neko utvaro, da je Cankar o hlapcih pisal takrat, ko so to bili neki meščanski politiki v Avstro-Ogrski, da je od takrat minilo že 100 let, da je preteklo veliko zgodovine in smo zdaj drugačni. Najbrž pa je mnogim zdaj jasno, da nismo nič drugačni; Cankar je začel s protireformacijo, ki jo je izpostavil kot prag greha ali tisto, kar je iz nas naredilo državljanske pokveke. Po mojem prepričanju se moramo, da bi lahko karkoli naredili, spopasti s tem, kar smo, da smo defektni v političnem smislu. Zagotovo obstaja veliko razlogov. Eden je, da nikoli nismo bili odgovorni zase v političnem smislu kot država. Vedno je bila servilnost način preživetja. Hkrati nimamo realistične predstave, kaj smo kot nacionalni korpus.

Ni bil samo Cankar, tudi Kocbek in Prešeren, lucidni ljudje so vsi prišli do enakih sklepov, kar zadeva narodni značaj. Zdaj vidimo, da se ni spremenil. Vendar mislim, da nismo obsojeni na to in da je mogoče napredovati. Prvi pogoj pa je, da si to priznamo.

Kakšna je alternativa?

Demokracija je v krizi v Evropi in globalno, mi pa smo to še potrojili. Pozitivno je, da nas to lahko postavi ob zid, in če nočemo nepovratno postati tretjerazredna banana republika, se moramo upreti in vzpostaviti – sicer ne vem, kako – neko novo politično kulturo. Ne sanjam o utopičnih družbah. V redu bi bilo, če bi postali spodobna parlamentarna demokracija, kjer bi imeli odgovorno politiko, ki bi bila v službi javnosti, ki bi izvajala naše javne interese in bi se počutila odgovorna do državljanov.

To se ne bo zgodilo z nobeno spremembo etike. Ne verjamem, da se moramo mi spremeniti v kakem drugem smislu kot postati odgovorni lastniki. Država je naša last in zanjo smo odgovorni. Čim se postavimo tako, potem je parlament nadzorni svet in vlada uprava, nam odgovarjajo, mi jih postavljamo in odstavljamo. Da zahtevamo od tistih, ki nekaj delajo v našem imenu, da to počno tako, kakor je treba.

Kako se to doseže?

Obstaja upanje, da bi začela civilna družba in da bi se iz teh različnih gibanj izcimila tudi nova politična zavest in mogoče nova politična elita. Jaz sem vsepovsod zraven, karkoli se ustanovi: TRS, CoS, KOKS ... Ni pomembno ime, pomembno je to, da rečejo, da stanje ni v redu in da je treba nekaj narediti.

Slovenci smo zelo ponosni na ustoličevanje in na Gosposvetsko polje, a ne vem, ali pomislimo, da je bilo ustoličenje zelo jasno opredeljeno s tem, da je vojvoda služabnik. Celoten obred simbolično prikazuje, da je on tisti, ki služi ljudstvu.