Tiskane izdaje
Ljubljana - Parlamentarna ekipa, ki je v petek prevzela nalogo sprejemanja zakonov, ni nova le zato, ker je bila pravkar izvoljena. Nova je predvsem zato, ker poslanski mandat ponavlja najmanjši delež parlamentarcev prejšnjega sklica.
Po letu 1992, ko je bil prvič konstituiran državni zbor, je na vsakokratnih volitvah polovica poslancev mandat ponovila, drugo polovico sedežev pa so zasedli novinci. Včasih je bilo novincev za odtenek več, drugič nekoliko manj. A dolgoletna povprečja kažejo, da se deleži niso bistveno spreminjali. Letošnje volitve so bile drugačne. V mandatnem obdobju 2011-2014 je poslansko funkcijo krajši ali daljši čas opravljalo 113 oseb, le 26 pa jih mandat ponavlja. Torej mandat ponavlja le slaba četrtina tistih, ki so poslansko funkcijo opravljali v prejšnjem klicu.
Globine političnega preloma ne ponazarja le poimenska sestava parlamenta. Tudi če na parlament gledamo kot na prizorišče spopadanja političnih organizacij, ugotovimo, da so tri stranke politični oder zapustile. Parlament je tako ostal brez Slovenske ljudske stranke, ki je bila kot Slovenska kmečka zveza ustanovljena leta 1988, hkrati pa njena tradicija sega še v čas pred letom 1941. S prizorišča sta skoraj v celoti izginili Jankovićeva Pozitivna Slovenija, zmagovalka volitev leta 2011, in Virantova Državljanska lista. Le še leta 2011 se je zgodilo, da so iz parlamenta izpadle tri stranke: LDS, Zares in SNS.
Po letu 1990, ko je vodenje parlamenta prevzel France Bučar, se je leta 2014 prvič zgodilo, da je vodenje državnega zbora prevzel politični novinec, Milan Brglez. Leta 2011 je vodenje državnega zbora sicer prevzel Gregor Virant, ki je bil tistega leta prvič izvoljen za poslanca, a je pred tem že opravljal funkcijo ministra za javno upravo (2004-2008) in državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve (2000-2004). Sicer pa so po letu 1992 parlament praviloma vodili predsedniki z daljšo politično kilometrino.
S konstituiranjem parlamenta pa se globoke spremembe v tkivu slovenske politične elite še niso končale, pač pa so izpolnjeni pogoji, da se resne spremembe šele začnejo. Tudi izvršno vejo oblasti bo, če se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega, vodil politični novinec, Miro Cerar.
Tradicionalno so slovensko vlado v zadnjih 24 letih vodili ljudje z znatno politično kilometrino. Obstajali sta le dve izjemi, Lojze Peterle in Andrej Bajuk. Peterle, ki je leta 1990 s krščanskimi demokrati zmagal na prvih parlamentarnih volitvah, je maja 1990 prvič zavzel funkcijo v izvršni oblasti. Bajuk, ki je vlado prevzel deset let po Peterletu, je do leta 2000 živel v ZDA. A tudi prihod Andreja Bajuka ni pomenil takšnega preloma, saj je bil obkrožen s preverjenimi politični kadri.
Parlament so prevzeli novinci
Revolucije odnesejo celotno staro politično elito, oblast pa prevzamejo novinci. Letošnje volitve definiciji revolucije sicer ne ustrezajo, res pa je, da je spremembo oblasti preživela le četrtina tistih, ki so imeli poslanski status v prejšnjem mandatu.
Ko se začne novi parlamentarni mandat, parlamentarne strokovne službe novincem pripravijo kratko usposabljanje. Novinci se seznanijo z glasovalno aparaturo in drugimi manj pomembnimi pritiklinami življenja zakonodajne veje oblasti.
Letošnje usposabljanje novincev je bilo najbolj množično v zadnjih dveh desetletjih. Le 26 poslancev, ki zasedajo mesta v 90-članskem oblastnem organu, že ima izkušnje s poslansko funkcijo. Kar 64 je novincev. Če bi bili novinci, novi obrazi, enoten politični blok, bi imeli zagotovljeno ustavno večino.
Prelom, ki se je zgodil na letošnjih parlamentarnih volitvah, je najmočnejši od leta 1992, ko je Slovenija dobila državni zbor. Število tistih, ki jim je volilno telo ponovno podelilo mandat, da v imenu ljudstva sprejemajo zakone, je osupljivo nizko. S statističnimi kazalci sicer ne moremo primerjati preloma, ki se je zgodil leta 1990, z letošnjimi volitvami.
Hkrati pa je jasno, da v četrtstoletni zgodovini slovenskega parlamentarizma volilni rušilni val nikoli ni odnesel tolikšne množice starih obrazov. Če je bilo v 90. letih v zraku geslo o silah kontinuitete, ki naj bi jih volilni valovi odplaknili, je vstajniško gibanje proizvedlo dve gesli. Prvo, bolj grobo, je sporočalo »gotovi ste«. Drugo, bolj vljudno, je v središče politične razprave pripeljalo sicer ohlapen koncept »novih obrazov«.
Državni zbor sicer sestavlja 90 poslank in poslancev, v vseh mandatnih obdobjih pa je bilo število tistih, ki so imeli poslanski mandat, višje, ker so nekateri poslanci z izvolitvijo v vlado ali na kakšno drugo funkcijo dobili nadomestne poslance.
Tako smo imeli v različnih mandatih med sto in 113 ljudi, ki jim je bil v štiriletnem obdobju poslanski mandat potrjen za krajši ali daljši čas.
Leto 2000: največ ponovitev
Na volitvah leta 1996 je poslanski mandat dobilo 38 oseb, ki so poslansko funkcijo že opravljale v obdobju 1992–1996. Volitve leta 2000 so značilne po tem, da je bil delež tistih, ki so »preživeli« glasovanje ljudstva, najvišji v zadnjih dveh desetletjih. V državni zbor se jih je vrnilo kar 56 tistih, ki so poslansko funkcijo opravljali v prejšnjem mandatu. Leta 2004 in 2008 se je v državni zbor vrnilo 45 oziroma 46 poslancev.
Že volitve leta 2011 pa so najavile menjavo političnih generacij. Jankovićeva Pozitivna Slovenija je v državni zbor prinesla večje število političnih novincev, vendar se stranka, zbrana okrog ljubljanskega župana, ni preoblikovala v politično silo, ki bi pustila trajnejše sledi. Enako velja za nekoliko šibkejšo Virantovo Državljansko listo.
Od leta 1992 do danes sta bila le dva poslanca izvoljena na vseh volitvah: Roberto Battelli redno zmaguje na volitvah za poslanca italijanske narodnostne skupnosti, Janez Janša pa redno zmaguje v ribniškem oziroma grosupeljskem volilnem okraju. Oba, Battelli in Janša, sta bila delegata že leta 1990. Od leta 1992 do danes sta v vseh mandatih poslance dobili le dve politični stranki - socialni demokrati in Slovenska demokratska stranka. Vsaj tri politične skupine, za katere se je zdelo, da imajo dolgoročne ambicije, so za krajši ali daljši čas zapustile parlament.
Leta 2011 je politično prizorišče zapustila Liberalna demokracija, ki je več kot desetletje veljala za najmočnejšo politično silo. Na letošnji volitvah parlamentarnega praga ni prestopila Bogovičeva SLS, leta 2008 pa je politično prizorišče za tri leta zapustila Nova Slovenija, naslednica krščanskih demokratov. Nova Slovenija je edina parlamentarna stranka, ki ji je uspelo, da se je v parlament vrnila po mandatnem obdobju, ko v državnem zboru ni imela zastopstva.
Vladavina stranke novincev
Mandat, ki se je začel prejšnji petek, je značilen tudi po tem, da so se v državni zbor uvrstile tri stranke, ki so na politični sceni (pogojno) nove: poleg Stranke Mira Cerarja sta novinki še Združena levica in Zavezništvo Alenke Bratušek. No, v poslanski skupini Zavezništva Alenke Bratušek najdemo trojico, ki je bila na začetku prejšnjega mandata vpisana v poslansko skupino Jankovićeve Pozitivne Slovenije. Nikdar v zgodovini slovenskega parlamentarizma pa se še ni zgodilo, da bi celotno poslansko skupino najmočnejše parlamentarne stranke sestavljali sami novinci - prav to je letos uspelo Stranki Mira Cerarja. Tudi poslansko skupino Združene levice sestavljajo sami novinci.
Visoka gostota pojavljanja novih parlamentarnih strank je značilna za zadnja leta. Leta 2011 sta poslance dobili dve novi stranki (Pozitivna Slovenija in Državljanska lista). Leta 2000 si je za eno mandatno obdobje vstop v parlament zagotovila Stranka mladih Slovenije, leta 2008 pa stranka Zares. Na dolgi rok pa je kot resna in trajna politična sila preživela le stranka Desus, ki se je v parlament prvič prebila leta 1996.
