Ustavno sodišče lahko uveljavi stoodstotno sofinanciranje šol

Ljubljana – V primeru še ene ustavne presoje o financiranju zasebnih šol bi se lahko ustavno sodišče (US) postavilo na mesto poslancev in samo spremenilo del zakona, ki je v neskladju z ustavo, napoveduje nekdanji ustavni, danes vrhovni sodnik.

Ustavno sodišče je konec leta 2014 sprejelo odločbo, da mora država v celoti financirati javnoveljavni program osnovnošolskega izobraževanja tako v javnih kot tudi v zasebnih šolah, kjer ga je do takrat financirala le 85-odstotno. Za takšno spremembo ni bilo politične volje, poslanci pa so, da bi se izognili implementaciji odločbe, celo nameravali spremeniti ustavo. V petek je nato v hramu demokracije padel predlog zakona, ki je določal polno financiranje obveznega programa in nič razširjenega. Ta med drugim vključuje jutranje varstvo, podaljšano bivanje, dodatni in dopolnilni pouk. Podpore nista prejeli niti dopolnili SDS in NSi s stoodstotnim financiranjem razširjenega niti SMC z njegovim 65-odstotnim financiranjem.

Kako gledate na dogajanje od sprejetja odločbe do danes? Kaže, da v tem mandatu ne bo uresničena.

Nanj gledam z zaskrbljenostjo, saj vsaka neizvršitev odločbe pomeni posamično zanikanje sodišča. Če se takšno mikro zanikanje razširi v makro, ustavno sodišče na koncu izgine. Takrat so uresničene samo tiste odločitve, ki so vladajoči politični oblasti všeč, in potem sodišča sploh ne potrebujemo. Smisel US ni, da bi sprejemalo oblasti všečne odločitve, ampak ravno nasprotno, da to oblast omejuje, ji gleda pod prste in pove: »Tu ste kršili človekove pravice, vaš pravni akt je protiustaven, zato ga razveljavljamo in vam ukazujemo, da ga uskladite z ustavo.«

Tu se je zgodilo nasprotno, poslanci so, namesto da bi zakon uskladili z ustavo, ustavo želeli uskladiti z zakonom.

Temeljno pravilo ustavne demokracije je, da morajo biti zakoni skladni z ustavo in da to nadzira ustavno sodišče. Kadar katera od oblasti sprejme protiustaven akt, sodišče ukaže odpravo protiustavnosti. V tem primeru pa so hoteli ustavo prilagoditi volji trenutne oblasti. To je obrat ustavne demokracije na glavo, seveda za ceno človekovih pravic, ki so tu žrtev.

Iz politike je bilo slišati očitke, da ste na ustavnem sodišču odločbo sprejeli s tesno večino petih glasov proti štirim, kar kaže na to, da niti sodniki niste bili enotni.

Takšni ugovori so nespodobni. Odločba, ki je sprejeta soglasno, ima močno sporočilo, ampak tudi odločba, ki je sprejeta s tesno večino, ima enako veljavo in je enako obvezujoča. Odločba obstaja ali ne obstaja; to je tako kot pri nosečnosti – ali je ženska noseča ali ne, vmesne stopnje ni. Torej ne glede na to, s kakšno večino je bila sprejeta, jo je treba izvršiti. Vse drugo so nespodobni argumenti, nevredni resne politike, vsaj ne takšne, ki spoštuje ustavnost in ustavno demokracijo.

Politika ves čas govori, da odločba, ki ste jo sprejeli s kolegi, deli šolski program na obvezni in razširjeni in da je razširjeni nadstandard, ki ga država zasebnim šolam ni dolžna plačevati.

Odločba, pri kateri sem bil poročevalec, se nanaša samo na javnoveljavni program, glede nadstandardnih programov, kot sta verouk oziroma predmet vera in kultura, pa ugotavlja, da so stvar zasebnega financiranja. Tja obveznost javnega financiranja ne seže. Odločba nič ne govori o dopolnilnem in dodatnem pouku, podaljšanem bivanju, jutranjem varstvu, neobveznih šolskih vsebinah, ker po tem nismo bili povprašani.

Kje je potem to našla politika?

To morate vprašati njih. Politika bo stvari vedno razlagala skladno s svojimi interesi. Razlagala bo pristransko; tudi tisto, kar je vsakomur, ki odločbo prebere, jasno, bo interpretirala drugače. Ponovno gre za sprenevedanje in degradacijo ustavne demokracije, kar je zelo skrb vzbujajoče.

Kaj menite o različnem državnem financiranju zasebnih šol? Država v celoti financira ljubljansko waldorfsko šolo, zato ker je bila ustanovljena v času, ko je veljala druga zakonodaja. Od takrat se je odprlo še pet zasebnih šol, ki so financirane 85-odstotno.

Tudi tu bi se lahko spraševali o enakosti pred zakonom. Vprašati se moramo, ali obstaja razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno obravnavanje šol, v resnici otrok in njihovih staršev. Rekli bodo, da je bil takrat zakon drugačen – to drži –, ampak kaj je bil takrat smisel tega zakona? Ne verjamem, da bodo imeli za to neenakost dobra pojasnila. Dokazno breme, da ne gre za primerljiva položaja ali da obstajajo upravičeni razlogi za razlikovanje, nosi zakonodajalec. Kako ga bo zmogel, ve samo on.

Vladajoče stranke svarijo pred tem, da bodo zasebne šole rastle kot gobe po dežju, če jih bo država v celoti finančno podpirala.

Zasebne šole pomenijo razbremenitev javnih investicij v šolstvo, saj investicije vanje ne gredo iz davkoplačevalskega denarja. Več ko bo zasebnih šol, večja bo razbremenitev davkoplačevalcev. Kot nekdanji ustavni sodnik pa zasebno šolstvo še posebno podpiram. Ustavno sodišče je v odločbi iz leta 2001 sekularnost javnih šol opredelilo zelo strogo. Povedalo je, da v šoli ne sme biti verouka in da se pred vdorom vere varuje že prostor kot takšen. Ustavna pravica iz 41. člena staršem zagotavlja pravico do vzgoje otrok skladno s svojo nazorsko usmeritvijo. Če je javna šola tako fundamentalno sekularna, potem lahko starši to pravico v polni veri izvršujejo samo v zasebnih šolah, kjer te prepovedi ni. Šole, ki so jih ustanovile verske skupnosti, so lahko opremljene z verskimi simboli. Družba je že po svoji naravi pluralna, vsakdo ima svoja prepričanja, nazorske usmeritve, poglede, vsem različnostim je treba zato dati možnost, da polno živijo in se artikulirajo. Zasebne šole so odličen instrument zagotavljanja te človekove pravice.

Kakšno spremembo zagovarjate v duhu te odločbe?

Kot nekdanji sodnik lahko rečem samo to, da bi morali izvršiti odločbo US, to pomeni stoodstotno financirati javno potrjene programe. Tako smo ukazali in to bi moralo biti storjeno že pred dvema letoma. Kar je več od tega, z odločbo ni bilo zapovedano. To je potem stvar politike, vsekakor pa mislim, da bi država morala financirati tudi dopolnilni pouk. Ne samo v 85 odstotkih, tako kot zdaj, ampak v celoti ter ga izenačiti s tistim v javni šoli.

Če dopolnilni pouk, ki ni nadstandarden, in dodatno jutranje varstvo, ki tudi ni nadstandardno, ne bo enako financirano, potem bodo otroci v zasebnih šolah v slabšem položaju od otrok v javnih. Za takšno razlikovanje ni razumnih razlogov. Še več: če bi se pokazalo, da so večino zasebnih šol ustanovile verske skupnosti, bi lahko govorili, da gre pri uresničevanju človekove pravice do izobraževanja celo za posredno diskriminacijo na podlagi veroizpovedi.

Omenja se, da naj bi starši vložili novo zahtevo za oceno ustavnosti na isti zakon, saj protiustavnost po več kot dveh letih še vedno ni odpravljena.

V svoji praksi se s tem še nisem srečal. Mislim, da bi lahko, ko bi US znova ugotovilo obstoječo, še vedno trajajočo protiustavnost, s sodniškim aktivizmom stopnjevalo sankcije. In sicer tako, da bi sámo, z načinom izvršitve – za kar ima možnost po zakonu o ustavnem sodišču – začasno stopilo v čevlje zakonodajalca ter namesto njega uredilo ustavno materijo financiranja zasebnih šol, torej določilo, da se javno potrjeni program stoodstotno financira. Če bi bil ustavni sodnik, bi tako ravnal.