Ustvarjalci si želijo urediti status

Ljubljana – Torkov posvet V iskanju novih modelov sodelovanja med nevladnimi in javnimi institucijami z domačimi in tujimi razpravljalci je obravnaval vprašanje statusa tistih producentov v kulturi, ki s svojim delovanjem prispevajo k javnemu kulturnemu interesu, a so v primerjavi z javnimi institucijami v slabšem položaju.

Kontekst posveta je bil tudi obetajoča se reforma oziroma modernizacija javnega sektorja v kulturi, ki jo pripravlja slovensko ministrstvo za kulturo (MK). Večje strateške spremembe v delovanju slovenskega kulturnega sistema, vključno s tem, kako vanj vključiti nevladnike, so in bodo tudi v prihodnje ena bolj kompleksnih zadev kulturne politike. Ministrstvo je kot ustanovitelj javnih zavodov dolžno skrbeti zanje. Večina sredstev za kulturo gre tako predvsem za plače in vzdrževanje infrastrukture javnih ustanov. Nevladni producenti po drugi strani, čeprav ustvarjajo primerljive ali celo presežne umetniške in kulturne vsebine, tovrstne socialne zaščite in pogojev za ustvarjanje nimajo.

Na posvetu je Katja Praznik, podpredsednica Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, med drugim opozorila na problem prekernega dela med njimi, natančneje na njihovo životarjenje ob nerednih in majhnih honorarjih ter ob neurejenem socialnem statusu. Prav ta položaj je že pred leti slovenske nevladne organizacije (društva, zavode in posameznike) združil v Asociaciji.

Stabilizacija

Če strnemo nekaj idej in premislekov s posveta, Iva Hraste Sočo, vodja oddelka za gledališče na hrvaškem kulturnem ministrstvu, predlaga stabilizacijo delovanja nevladnega sektorja predvsem z bolj urejenim financiranjem. Na Hrvaškem so to idejo vključili v kulturno strategijo med letoma 2011 in 2013.

Večina govornikov je sicer poudarila, da je treba vzpostaviti sodelovanje med vladnim in nevladnim sektorjem, kar po besedah Emine Višnić, direktorice Pogona – zagrebškega centra za neodvisno kulturo in mladino, predvideva enakovredno partnerstvo med obema, pa tudi nove, hibridne modele sodelovanja. Pri tem je problem, kot je poudaril Bogdan Benigar, direktor glasbenega programa v Cankarjevem domu in direktor Druge godbe, avtonomija delovanja institucij. Po njegovem bi morali javne zavode z zakonskimi ali drugimi stimulacijami pripraviti do tega, da v svoj program vključijo vsebine nevladnih producentov.

Do kod avtonomija?

Jurij Krpan, direktor Asociacije in umetniški vodja Galerije Kapelica, se s tem načeloma strinja, a opozarja, da sodelovanja ni mogoče standardizirati zaradi specifike različnih kulturnih področij in raznolikosti različnih javnih ustanov ter nevladnih zavodov. Pri tem dodaja, da je programska avtonomija javnih zavodov lahko problematična, saj v nekaterih primerih onemogoča sodelovanje s tistimi nevladnimi kulturnimi producenti, ki so izrazito razvojno naravnani. Mnogo vladnih institucij programa že desetletja ne posodablja, ne dopušča novih umetniških izrazov in s tem tudi zanemarja svoje občinstvo, meni Krpan. Nevladni zavodi, ki ustvarjajo živo umetniško produkcijo, bi lahko pripomogli k njihovi boljši ponudbi.

Programsko odprtost bi lahko dosegli z načinom financiranja, nadaljuje Krpan. Če bi sredstva za vladne in nevladne institucije razporedili bolj enakomerno, bi to avtomatično privedlo do reforme javnega sektorja. Večina umetnikov bi raje in bolje delovala v bolj fleksibilnem ustvarjalnem okolju, kot ga načeloma ustvarjajo nevladne institucije, a zaradi strahu pred izgubo socialnih pravic raje vztrajajo v javni službi. Elastičnost javnih zavodov torej ne bi smela pomeniti vdora neoliberalne logike, ki bi vse, javne in nevladne umetnike in kulturnike, potisnila v položaj prekernih delavcev brez socialnega varstva.

Kulturna raznovrstnost

Hkrati mora reforma ohraniti senzibilnost tako za različne tipe umetniških in kulturnih poklicev, starost ljudi, ki so vključeni vanjo, in druge specifike. V skandinavskih državah po Krpanu več kot 40 odstotkov ljudi deluje v (ne zgolj v kulturnih) nevladnih ustanovah, saj jim država omogoča dobre pogoje, predvsem tako, da poskrbi za njihov socialni status.

Pomen dialoga med vsemi partnerji, tako sindikati kakor nevladnimi, javnimi producenti in občinami, je poudaril Stojan Pelko, državni sekretar na ministrstvu za kulturo. Na ministrstvu posebna skupina pripravlja modernizacijo javnega sektorja, pri tem so predstavniki ministrstva pogovarjajo s skupino, ki zagovarja pravice nevladnikov, in drugimi akterji. Kot smo lahko povzeli iz njegovega nastopa, prav prestopanje okopov tako države kot sindikatov, tako civilne družbe kot občin, po njegovem lahko pripelje do oblikovanja novega kulturnega sistema.

Odzivi občinstva

Da je reforma kulturnega sektorja žgoča tema, so pokazali tudi odzivi poslušalstva. Omenimo le dva: Simon Kardum, direktor Kina Šiška, je, denimo, ministrstvo pozval, naj pri reformi kulturnega sektorja ne privoli v zgolj kozmetične popravke. V Kinu Šiška je zaposlitev njegovih uslužbencev vezana na njegov direktorski mandat. O tovrstnih rešitvah bi po njegovem lahko razmišljale tudi druge javne kulturne institucije. Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik se podobno zavzema za bolj radikalen ukrep, na primer za predrugačenje kolektivne pogodbe v kulturi – po njegovem umetniki v Sloveniji ne bi smeli biti zaposleni za nedoločen čas.