V sporazumu o dediščini Jugoslavije pozabili na paviljon?

Likovni bienale v Benetkah, največjo svetovno razstavo sodobne umetnosti, za javnost odpirajo danes. Slovenija se predstavlja na 120 kvadratnih metrov velikem prostoru v Arzenalu, za najemnino do 26. novembra, kolikor traja bienale, je plačala 134.000 evrov.

Slovenija na beneškem bienalu – vsako drugo leto se izmenjujeta likovni in arhitekturni – sodeluje vsakič, prvič pa je na enem od dveh prestižnih razstavišč, Vrtovih in Arzenalu, razstavljala leta 2014, ko je bila na vrsti arhitektura. Dotlej je razstavljala v svoji galeriji A+A, odmaknjeni od osrednjega dogajanja.

Zasoljene najemnine

Ker se število sodelujočih držav iz leta v leto povečuje, letos jih je 83, in s tem tudi povpraševanje po razstavnem prostoru, so cene najema zasoljene, odvisne pa so od velikosti in atraktivnosti lokacije. V povprečju stane najem kvadratnega metra približno tisoč evrov. Slovenska lokacija ni niti med najboljšimi niti med najslabšimi v Arzenalu, vendar tako iz finančnih kot prestižnih razlogov lahko zavida tistim državam, ki imajo svoje stalne paviljone v Vrtovih. Teh nacionalnih paviljonov je 29, zgradbe so v lasti posameznih držav, zemlja, na kateri stojijo, pa je v lasti Benetk.

Napisa Jugoslavija in Srbija

Med državami lastnicami paviljona je bila tudi Jugoslavija in v njem je razstavljala tudi Slovenija, ko je bila del skupne države. Države so svoje paviljone gradile v različnih obdobjih od leta 1907, zadnjega so izjemoma dovolili zgraditi Južni Koreji leta 1995. Jugoslavija ga je zgradila leta 1938, prvič pa so v njem razstavljali umetniki iz treh sestavnih delov Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, med njimi Matija Jama. V SFRJ je pri razstavah v paviljonu veljal republiški ključ, od leta 2007 pa se v njem Srbija predstavlja kot samostojna država, kajti paviljon si je prisvojila. Na fasadi paviljona je še vedno napis Jugoslavia, ker je izklesan na način, da ga brez korenitega posega v objekt ni mogoče odstraniti, ob strani pa so ne tako dolgo nazaj dodali napis Serbia.

Izpadel iz sporazuma

Slovenija in tudi druge države naslednice morajo najemati prostore. Nenavadno je, da jugoslovanski 200 kvadratnih metrov velik paviljon sploh ni predmet sporazuma petih nekdanjih republik in zdajšnjih samostojnih držav o delitvi premoženja nekdanje skupne države, kot so na primer diplomatsko-konzularna predstavništva, umetnine, arhivi ... Nenavadno je zato, ker je bil paviljon zgrajen v času skupne države Kraljevine Jugoslavije in je bil financiran iz njenega proračuna, po drugi svetovni vojni pa je prešel v last SFRJ. V uradnih dokumentih je kot njegova lastnica še vedno vpisana jugoslovanska vlada. Zato je več držav, nekdanjih republik, sprožilo vprašanje njegovega statusa in uporabe, tudi Slovenija.

Ker paviljona leta 2001 niso vključili v sporazum o dediščini – visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo dr. Ana Polak Petrič od leta 2014 ne ve, ali so nanj pozabili ali se jim ni zdel pomemben –, je Slovenija na več srečanjih predlagala, da bi se o njegovi uporabi naknadno dogovorili. Dogovora ni bilo zaradi nasprotovanja Srbije, kajti zanj je potrebno soglasje vseh naslednic.

V beneških Vrtovih je mogoče videti tudi primere sožitja po razpadu držav. Češka in Slovaška še vedno sobivata v skupnem paviljonu in skupaj pripravljata razstave. V sožitju razstavljajo tudi Finska, Norveška in Švedska v nordijskem paviljonu, pri tem ima Finska tudi svoj paviljon.

Nesoglasja med jugoslovanskimi naslednicami so tudi glede obnove paviljona v Auschwitzu, saj se ne morejo dogovoriti o razdelitvi stroškov.

Umetnine in arhivi

Za Slovenijo je pomembna tudi premična kulturna dediščina, zato je leta 2015 Srbiji predala seznam 313 predmetov in si pridržala pravico do njegovih sprememb na podlagi poznejših ugotovitev. Na seznamu je 211 slik, 51 kipov, 21 filmov in 30 drugih predmetov. Gre za dela slovenskih avtorjev – Božidarja Jakca, Matije Jame, Riharda Jakopiča, Lajčija Pandurja, Nikolaja Omerze, Ivane Kobilce in drugih –, ki so krasila veleposlaništva, rezidence in stanovanja slovenskih funkcionarjev v Beogradu. Med predmeti so še negovska čelada z začetka 4. st. pr. n. št., poštna kočija, ostanki letala eda V Edvarda Rusjana ter izvirniki slovenskih filmov Kekec, Na svoji zemlji, Jara gospoda in drugi. Kljub večkratnim razgovorom Slovenija na ta seznam še ni prejela odgovora od Srbije. Sicer pa je bilo v Slovenijo doslej vrnjenih 200 umetnin.

Dosegli so precejšen napredek pri arhivih. Slovenski strokovnjaki pogosto pregledujejo arhivsko gradivo v državnih institucijah Srbije, še vedno pa ni odprtega in prostega dostopa do vseh skupnih arhivov, kot to zahteva sporazum, pravi Polak Petričeva. Tako so zaprti arhivi Narodne banke Jugoslavije, danes Narodne banke Srbije, ministrstva za obrambo, varnostnih služb itd. Uspelo pa nam je pridobiti nekaj arhivskega gradiva, ki se nanaša na Slovenijo. Decembra 2016 je visoka predstavnica Slovenije v diplomatskem arhivu Srbije prevzela 43 mednarodnih pogodb, ki po sporazumu pripadajo Sloveniji, kar je prva restitucija arhivskega gradiva SFRJ katerikoli državi naslednici od razpada države. V kratkem je načrtovan prevzem še drugih, 129 izvirnih mednarodnih pogodb s seznama.

Slovenija je pobudnica digitalizacije skupnih arhivov SFRJ, za kar naj bi vsaka država naslednica zagotovila začetnih 50.000 evrov, potegovali pa se bodo tudi za evropska sredstva.

Prodaja in delitev nepremičnin

Glede nepremičnin SFRJ so v teku prodaje nekdanjih diplomatskih predstavništev v New Yorku, Bonnu, Bernu in Tokiu. Polak Petričeva meni, da bodo najbrž prodane še letos, Sloveniji pa pripada 14 odstotkov denarja od prodaje.

Letos je pričakovati tudi dogovor o fizični delitvi večjih kompleksov v tujini, o nekaterih pa so se že dogovorili. Države so se odločile, da si bodo velike diplomatske komplekse fizično razdelile, saj dodelitev le eni od držav zaradi velike vrednosti in s tem preseganja kvot, ki jih ima vsaka država na voljo v posamezni regiji, ni mogoča. Slovenija se je odločila, da pri fizični delitvi kompleksa v Brasilii ne bo sodelovala, saj je v Braziliji že prevzela nepremičnini v Sao Paulu in Brasilii. Naša država bo zato v zameno svoj preostanek kvote porabila za katero od še preostalih nepremičnin nekdanje SFRJ v regiji Latinska Amerika in Karibi. Pogovori o fizični delitvi kompleksov v Moskvi in New Delhiju še potekajo.

Delitev dolga

Tako kot dediščino si je treba razdeliti tudi dolgove. Neplačane obveznosti nekdanje Jugoslavije do OZN znašajo 913.363 ameriških dolarjev. Pri delitvi obveznosti naslednic naj bi v skladu z resolucijo upoštevali določila sporazuma in dan, ko je država razglasila in uveljavila svojo samostojnost. Naslednice se o tem še niso dogovorile. »Glede na to, da je Slovenija prva razglasila neodvisnost ter da ji pripada manjši del obveznosti (16 odstotkov), ne pričakujemo, da bi nanjo odpadel večji del tega dolga. Za poplačilo takšnih obveznosti so namenjena določena sredstva Sklada RS za nasledstvo,« pravi Polak Petričeva.