Tiskane izdaje
Kirurška klinika UKC Ljubljana je s 1800 zaposlenimi in 140 milijonov evrov prihodka skoraj tako velika kot UKC Maribor. Na leto pregleda 255.000 bolnikov, 25.000 jih operira. Odkar v UKC Maribor operacije odpadajo, pride v Ljubljano še več bolnikov, je povedal Matjaž Tavčar, poslovni direktor kirurške klinike. V UKC ga vidijo kot možnega novega generalnega direktorja.
Zahteva po pozitivnem poslovanju je pripeljala mariborski UKC v kadrovske težave. Kako posluje kirurška klinika Ljubljana?
V prvih desetih mesecih smo imeli štiri odstotke odhodkov preveč, torej na 100 milijonov prihodkov štiri milijone primanjkljaja. Z gospodarskega vidika to ni zaskrbljujoče. Ne moremo drugače, ker za razliko od drugih bolnišnic, ki svoje bolnike prepošiljajo v UKC Ljubljana, mi nimamo svojih pacientov kam poslati. Ta hip presegamo na kirurški urgenci plačan program pregledov za 10 odstotkov.
Ali ne plača ZZZS vseh urgentnih bolnikov?
Ne. Poglejte primer endoproteze kolkov. ZZZS nam plača 750 kolkov. V UKC to razdelimo in okoli 450 kolkov zamenjajo na ortopedski kliniki bolnikom, ki imajo kolke obrabljene, druge pa na travmatološki kliniki bolnikom, ki si kolk zlomijo in so torej urgentni. Če si več ljudi zlomi kolk, kot je načrtovano, se zajedamo v program ortopedske klinike. Če bi bili zasebna ustanova, bi ortopedski kliniki zdaj že sporočili, naj načrtovane endoproteze kolka prestavi v leto 2016. Toda tako bi se podaljšale čakalne vrste za menjavo kolka. Temu, da si več ljudi zlomi kolk, se ZZZS s financiranjem nič ne prilagodi.
Koliko pacientov od drugod operirate?
Bolniki imajo prosto izbiro zdravnika. Tako se jih kar precej odloči za UKC Ljubljana, ker presodijo, da je tu bolj varno. Drugo pa je program, torej število zdravljenj, ki jih plača ZZZS. Ko v nekaterih drugih bolnišnicah, tudi v mariborski, naredijo ves program, začnejo pošiljati bolnike k nam. Kar 30 odstotkov bolnikov, ki jih zdravimo na kirurški kliniki, je premeščenih iz drugih bolnišnic, od tega 500 na leto s helikopterjem. Dodatnih 30 odstotkov iz neljubljanske regije jih zdravljenje v naši kirurški kliniki izbere samih.
Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi kirurgija poslovala pozitivno?
ZZZS bi moral plačati vsa zdravljenja bolnikov. Odpraviti bi moral tudi nelogičnost plačevanja. Če si nekdo zlomi roko in nogo, ZZZS plača samo eno poškodbo, »en primer«, ne obeh. Enako je, če nekdo potrebuje operacijo kile, hkrati pa mu operiramo še žolčnik. ZZZS plača samo eno.
Bili ste tudi predsednik uprave zasebne kirurške klinike v Rožni dolini. Sta zasebni in javni sektor pri nas enakopravna?
Ne. V javnem sektorju velja Zujf, ki vse omejuje. Večkrat se šalim: 'Če potrebujemo soglasje ministra za vsako zaposlitev, za finančni načrt, celo za študentsko delo, potem bi moral minister podpisati tudi vsakemu bolniku napotnico za bolnišnico'.
V UKC ste prišli pred dobrima dvema letoma. Kako dolgo ste potrebovali, da ste ga spoznali?
Vrsto let sem delal v svetovalnem podjetju Deloitte & Touche, na področju zdravstva. Takrat je ministrstvo za zdravje pri tem podjetju naročilo svetovanje za izboljšanje poslovnih procesov nekaterih bolnišnic. Pregledali smo jih in jim svetovali, kako iz rdečih številk. Tiste, ki so to upoštevale, poslujejo danes pozitivno. Tako sem dobro spoznal delovanje zdravstva v Sloveniji. A ko sem se zaposlil v UKC, sem bil presenečen, koliko je tu še socializma. Večkrat rečem: 'V UKC je Tito še živ.' Nisem si mogel predstavljati, da so nekatere stvari tako okorne. Zdaj vem, da se jih da spremeniti. Vem, kako, a to je treba počasi, na mehko. Elastika je že precej nategnjena, treba je paziti, da se ne strga.
Kako vpliva, da ima UKC že dve leti in pol v. d. direktorja, čez dober teden pa bo sploh brez njega?
To, da že dve leti in pol čakamo od četrtka do četrtka, kaj bo vlada odločila, negativno vpliva na vse zaposlene. Vse, kar UKC ima, je njegovih 7800 zaposlenih, ki hišo držijo pokonci, ki omogočajo, da delo sploh poteka v sistemu, v kakršnem smo. A ljudje so preobremenjeni, izgoreli. Da bi lahko še delali, potrebujejo vizijo, kam bo ustanova šla, občutek razvoja. Potrebujejo občutek, da nekdo ceni njihovo delo, da jih ima nekdo rad. Potem pa odprejo časopis ali gledajo televizijo in imajo občutek, da delajo v kriminalni organizaciji, kar nikakor ni res. Prvo, kar je potrebno, je zaupanje družbe v UKC.
Kaj bi bilo treba še spremeniti?
Idealno bi bilo, če bi klinike delovale kot samostojni zavodi, vsaka s svojim dogovorom z ZZZS. Spremeniti bi bilo treba tudi upravljanje. Hiša, kjer se zdaj pogovarjava, ni last UKC, čeprav jo mora UKC vzdrževati, prenavljati, kupovati opremo. Menedžerji praktično nimamo orodij za vodenje. Mesec dni sem bil v Estoniji na izmenjavi v okviru evropskega združenja bolnišnic. Tam so zavode preoblikovali v negospodarske javne družbe, odlično jim gre. V Sloveniji je že bil napisan zakon o negospodarskih javnih družbah, a so ga potem pospravili v predal.
V UKC vas omenjajo kot možnega novega generalnega direktorja. Ste kandidat?
To je politična zgodba. Od politikov me ni še nihče nič vprašal. UKC si zasluži direktorja, ki bo videl dlje od vsakega naslednjega četrtka.
