Tiskane izdaje
Možnosti za dogovor so majhne, priznavata obe strani, vladna in sindikalna. Nazadnje je takšno mnenje izrazil minister za finance Dušan Mramor, ki je po torkovem srečanju koalicije izjavil, da sicer upa na dogovor s sindikati, a so za to po njegovem mnenju le majhne možnosti. Glavni vladni pogajalec ministra za javno upravo Boris Koprivnikar vztraja, da pogajanja v vsakem primeru končajo še ta teden, saj se izteka čas za sprejetje proračuna za prihodnje leto. »Verjetnost za dogovor obstaja,« pravi, če ga ne bo, bo vlada morala odločiti, kako bo zaprla proračun in ohranila stabilne državne finance. Če dogovor bo, bo vlada sprejela intervencijski zakon, v katerem bo upoštevala vsebino dogovora. Če dogovora ne bo, pa bo – prav tako z intervencijskim zakonom – ukrepala enostransko, s čimer bo verjetno sprožila vsaj proteste sindikatov in tožbe, če že ne stavke javnih uslužbencev.
Koprivnikar ni bil ravno optimističen niti v zadnjem krogu pogajanj v ponedeljek. »Že današnja ponudba zelo presega gospodarsko rast in s tem že zelo kompenziramo varčevalne ukrepe iz preteklosti. Poiskati bo treba razumen kompromis.« Zadnja ponudba vlade po njegovih besedah za posameznega zaposlenega pomeni do 4,8-odstotno povprečno povečanje plače, a »sindikalna stran kljub temu vztraja pri svojih predlogih, ki so precej višji in presegajo finančne zmožnosti«.
V pričakovanju
V primeru dogovora bo ta – verjetno že v četrtek – parafiran, nato pa bodo vsi reprezentativni sindikati, ki sodelujejo na pogajanjih, imeli nekaj dni časa, da dogovor podpišejo ali zavrnejo. Po veljavnem kvorumu, o katerem je ustavno sodišče ugotovilo, da ni skladen z ustavo, a ga državni zbor po več letih še ni spremenil, bo morala podpise prispevati večina reprezentativnih sindikatov, ki predstavljajo vsaj štiri različne dejavnosti. Če takšne večine ne bo, bo dogovor veljaven, če ga bodo podpisali že sindikati, ki zastopajo vsaj 40 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju iz vsaj štirih dejavnosti. Vsi postopki morajo biti končani do sredine meseca, ko bo državni zbor sprejemal proračun za leto 2016, česar brez določenih plačnih postavk kot enega največjih proračunskih izdatkov ne more storiti.
Varčevanje zajezilo rast izdatkov za plače
Varčevalni posegi v javni sektor trajajo že od leta 2009. Vlada je s sindikati, ki so v tem obdobju dvakrat stavkali, dosegla šest dogovorov, ki so precej znižali plače zaposlenih. Večkrat je v plačni zakon in kolektivno pogodbo posegla tudi intervencijsko in enostransko (več v tabeli), zato je izgubila kolektivni in ustavni spor.
Rezultati vladnih varčevalnih prizadevanj so predvsem v tem, da ji je uspešno uspelo omejiti rast izdatkov za plače, ki bi bili zaradi plačne reforme – prenove plačnega sistema v državnem sektorju – iz leta 2008 sicer precej višji. Plačna reforma je začela veljati sredi leta 2008, tik pred začetkom krize, z izplačilom prvih dveh četrtin odprave plačnih nesorazmerij med posameznimi poklicnimi skupinami pa povzročila relativno visoko rast plač prav v obdobju, ko so se plače v zasebnem sektorju že začele umirjati, ugotavlja urad vlade za makroekonomski razvoj v analizi Prilagoditev plač in spremembe plačne neenakosti v Sloveniji v obdobju krize.
Rast plač je v letih 2012 in 2013 prvič v zadnjih dvajsetih letih popolnoma zastala. Tudi zaradi varčevalnih ukrepov v sektorju države, ki so bili usmerjeni predvsem na znižanje plač in drugih prejemkov. Masa plač na mesečni ravni se je v tem obdobju nekoliko znižala. Še največ v ožji državni upravi, kot so vladne službe in ministrstva ter upravne enote, kjer ima vlada tudi največ vzvodov za njeno obvladovanje. Nekoliko nižji so tudi plačni izdatki v sektorju izobraževanje in šport, kmetijstvo in gozdarstvo. V drugih delih javnega sektorja so ti ostali na skoraj enaki ravni ali pa so se nekoliko zvišali. Povečanje plačne mase je mogoče pripisati predvsem večjemu številu zaposlenih, ki se je med letoma 2008 in 2015 povečalo za več kot 2000.
