Tiskane izdaje
Pred volitvami nas zanima, kaj si slovenske stranke mislijo o spremembah ustave, pokojninski in zdravstveni reformi, javnem dolgu ter o spremembah na davčnem področju. Torej odgovori na vprašanja, odločujoča o izhodu iz trajajoče in morda še hujše prihajajoče krize. Ta teden so na vrsti odgovori državnozborskih strank.
Zaradi slovenske pravne ureditve je reforme, ki bi jih vsak posameznik čutil na svoji koži, izjemno težko izpeljati. Čudežno orožje proti spremembam se imenuje referendum. Po ustavi ga lahko skliče 40.000 posameznikov z zahtevami, overjenimi na upravnih enotah, trideset državnozborskih poslancev in državni svet. Vsaka večja interesna skupina z dovolj denarja in aktivisti lahko s prepričljivo – ali dovolj populistično – akcijo zbiranja zahtev za referendum ali s pritiskom na poslance ali svetnike skliče vseljudsko glasovanje o nekem zakonu.
Referendumska giljotina
Da je mogoče zminirati tako zakon o zadevah, o katerih se tudi stroka strinja, da so nujne, kot o popolnih bizarnostih, se je pokazalo v prvi polovici tega leta; tipičen primer prvega je bila pokojninska reforma, drugega pa zakon o arhivih. Seveda morata biti za uspeh takšnih akcij izpolnjena še dva pogoja: ustavno sodišče mora dovolj široko tolmačiti pravico do ljudskega odločanja in vlada mora biti dovolj nepriljubljena. Letos sta bila pogoja izpolnjena in vlado Boruta Pahorja je referendumanija povsem ohromila.
S podobno zagato se bodo, posebno pri nepriljubljenih reformah, kakršni sta pokojninska in zdravstvena, srečale tudi prihodnje vlade. Da bi se omejilo število referendumov, predvsem tistih, ki jih iz bolj kot ne trenutnih političnih vzgibov zahtevajo poslanci državnega zbora, bi bilo treba spremeniti ustavo. Zanimivo je, da bi jo spreminjale prav vse trenutne stranke v državnem zboru. Imajo pa različne ideje, kaj v temeljnem pravnem aktu bi bilo treba spremeniti.
V liberalni demokraciji (LDS) so prepričani, da bi morali predvsem poostriti kriterije za razpis izrekanja ljudske volje in za veljavnost izidov. Podobno, določitev kvoruma za veljavnost referenduma, spremembe glede mogočih predlagateljev in opredelitev področij, o katerih ni mogoče odločati na referendumih, predlagajo v za zdaj največji parlamentarni stranki socialnih demokratov (SD). V drugi največji stranki, demokratski (SDS), so na kongresu leta 2009 predlagali več sprememb ustave, s katerimi bi stopili v nekakšno drugo republiko. O tem, kdo lahko razpiše referendume, in o uvedbi kvoruma niso govorili, zatrdili pa so, da bi lahko odločitve, sprejete na referendumu, spremenili le z drugim referendumom, in ne že po enem letu v državnem zboru, ter da ustavno sodišče ne bi smelo prepovedati izrekanja ljudske volje. V Zaresu menijo, da bi lahko referendum predlagalo samo 40.000 volivcev. Upokojenska stranka (Desus) in ljudska stranka (SLS) o spremembi ustavne ureditve referendumov ne govorita, nacionalisti (SNS) pa omenjajo samo uvedbo referendumskega dneva.
Od drugih sprememb ustave Desus predlaga, da bi kazalo razpustiti državni svet – tako meni tudi Zares –, poenostaviti postopek izvolitve vlade in postopek nezaupnice vladi. Upokojenci bi omejili možnosti za razpisovanje referendumov o manj pomembnih družbenih vprašanjih, niso pa obrazložili, kaj to pomeni. Socialni demokrati so prepričani, da bi morali omejiti, kdo lahko predlaga oceno ustavnosti na ustavnem sodišču, in da bi lahko ustavni sodniki sami odločali, katere pobude si zaslužijo njihovo presojo. Med predlogi za spremembe ustave SDS predlaga tudi razmislek o trajnem mandatu sodnikov, pravico mandatarja, da sam imenuje in razrešuje ministre, eno leto za ustanovitev pokrajin in s tem povezano preoblikovanje državnega sveta v svet pokrajin ter preprostejšo možnost razpisa predčasnih volitev.
Trajni mandat sodnikov moti tudi ljudsko stranko in nacionaliste; drugi bi ga omejili na osem let. Poleg odprave trajnega mandata sodnikov bi prva v ustavo zapisala še uravnoteženost državnega proračuna in maksimalno zadolženost Slovenije, drugi pa bi odpravili državni svet.
Reformni križi
Zanimivo je, da so vse stranke naklonjene pokojninski reformi. Vendar ne takšni, kot jo je junija odnesel referendum. Tako upokojenska stranka zagovarja, da je 40 let delovne dobe dovolj za pridobitev pravice do polne pokojnine, njene tri partnerice iz padle vlade, LDS, SD, in Zares, pa ponujajo rešitve iz svoje reforme – se pravi predvsem podaljšanje delovne dobe –, ki jo je spodnesel prej omenjeni referendum. Pri svojem, podpori rešitvam iz razvpite pokojninske reforme, je ostala tudi takrat opozicijska SLS.
Poleg upokojenske stranke sta pokojninski reformi med državnozborskimi strankami nasprotovali še SDS in SNS. V drugi so prepričani, da bi morali najprej izterjati vse neplačane socialne prispevke in potem uvesti ostre varčevalne ukrepe, zamrzniti pokojnine, plače v javnem sektorju in omejiti socialne transferje. Zaposleni bi se lahko upokojevali po 40 letih dela, ne glede na starost. Poleg sindikatov največji temeljni kamen nenačelne protireformne koalicije, SDS, še vedno trdi, da lahko pokojninski sistem reši več prispevkov, torej več delovnih mest in več zaposlenih.
Tudi o zdravstveni reformi so vse stranke prepričane, da se ji ne bo mogoče izogniti. V Desusu se z ukrepi očitno še niso ukvarjali, liberalni demokrati pa se zavzemajo za ohranitev javnega zdravstva, »ki se mora na tistih področjih, kjer ni dovolj dostopno, dopolnjevati z zasebnim zdravstvom«.
V nekaterih drugih strankah so konkretnejši. Socialni demokrati načrtujejo novo definicijo košarice zdravstvenih storitev, ki bi jih v celoti plačali z javnimi sredstvi in s katerimi bi zajeli ključne zdravstvene potrebe prebivalstva. Poleg tega bi omogočili dostop do osnovnih storitev vsem ne glede na finančne zmožnosti in odpravili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. To z drugimi besedami prav tako predvideva SDS – postopno preoblikovanje dodatnega zavarovanja skladno z evropskimi direktivami –, od njihovih idej pa je zanimiva vzpostavitev konkurence med zavodi in izvajalci, kar naj bi pomenilo, da bi njihovo financiranje kar najbolj uskladili z dejansko opravljenimi storitvami.
Tudi v SLS načrtujejo opustitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Po njihovem je treba uvesti nadstandardna zavarovanja, kot jih pozna večina evropskih držav. Z več denarja v sistemu iz nadstandardnih zavarovanj bi razbremenili sedanji državni sistem obveznega zavarovanja, ker zavod za zdravstveno zavarovanje ne bi več plačeval toliko storitev, kot jih mora zdaj. Nič bolj ni dodatnemu zdravstvenemu zavarovanju naklonjen Zares. Zaradi njegove odprave bi bogati za zavarovanje plačevali več, kar pomeni, da bi v sistem uvedli solidarnost. Poleg tega bi morali preprečiti izogibanje plačevanju prispevkov in povečati delež, ki ga v blagajno prinese avtomobilsko zavarovanje. Po mnenju SNS pa je nujna razmejitev javnega in zasebnega zdravstva, da prvo ne bi nosilo vseh stroškov, delavce v zdravstvu bi morali plačevati po učinku, manjše izvajalce združiti v večje enote, znižati cene zdravil in vzpostaviti učinkovit nadzor nad stroški zdravstvenih programov in poslovanjem javnih zdravstvenih zavodov.
Dolžniški glavobol
V zadnjih letih se je javni dolg večine držav Evropske unije zelo povečal. Slovenija ni nobena izjema, saj se je njen dolg povečal bolj kot v večini drugih članic. Zdaj znaša približno 45 odstotkov letnega bruto domačega proizvoda države. To je še vedno veliko manj, kot dovoljujejo pravila EU (do 60 odstotkov BDP) in kot je dejanska zadolženost članic; ta je bila konec leta 2010 v povprečju osem desetin BDP.
Od državnozborskih strank je edino Desus jasno odgovoril, da javni dolg Slovenije ni previsok, in se strinja z EU, da je sprejemljiva raven javnega dolga države 60 odstotkov BDP. V LDS niso povedali, kakšen javni dolg se jim zdi sprejemljiv, ampak da načrtujejo konkretne ukrepe na področju davčnih vzpodbud za privabljanje investicij in razbremenitev stroškov dela. Zadolževanje da je sprejemljivo samo za te namene, nikakor pa ne za financiranje tekoče porabe.
Tudi v SD nočejo govoriti o zgornji meji javnega dolga; povedali so, da je slovenski pol nižji kot nemški in znaša le tretjino italijanskega. Z varčevanjem naj bi dosegli, da v prihodnjih petih letih ne bi presegel 45 odstotkov BDP. Tudi v SDS niso določili, kolikšen javni dolg je še sprejemljiv. Zanje je najbolj pomembno, da bi se delež javne porabe v BDP skrčil na manj kot 45 odstotkov.
Ambicioznejše načrte ima ljudska stranka. V njej napovedujejo, da bi do leta 2015 uravnotežili proračun in da bi bila od takrat rast proračunskih odhodkov lahko največ polovična glede na rast prihodkov. S tem bi postopoma zmanjšali javni dolg na 35 odstotkov BDP, kar je po njihovem zgornja meja. Država naj sploh ne bi imela javnega dolga, menijo v SNS. Če že, naj ga ne bi bilo za več kot petino BDP. Zares ni bil najbolj radodaren s številkami, bolj od višine javnega dolga se jim zdi neugoden proračunski primanjkljaj. Po njihovem bi moralo biti zmanjševanje javnega dolga in primanjkljaja socialno vzdržno, saj ostri rezi, kakršne izvajajo v Grčiji, povzročajo politični in socialni nemir ter tako negativno vplivajo na gospodarske razmere v državi.
Obdavčimo bogate!
Pred letom 2007 je imel slovenski dohodninski sistem pet razredov, od tako imenovane Janševe davčne reforme ima tri; najnižji je obdavčen 16-odstotno, srednji 27-odstotno in višji 41-odstotno. Meja za najvišjo obdavčitev je postavljena dokaj nizko, pri približno 15.000 evrih letnega dohodka. Ker je povprečna neto plača v Sloveniji nekaj manj kot 1000 evrov na mesec, se zaposleni z nekaj višjo plačo od povprečne že uvrsti v najvišji dohodninski razred. Z enako stopnjo davka sta obremenjena tako tisti, ki zasluži na primer 1300 evrov na mesec, kot tisti z 10.000 evri ali še več na mesec.
V Desusu, kjer se včasih trkajo po prsih, da so najbolj socialna stranka, se zavzemajo za uvedbo novega davčnega razreda za najbogatejše. Zdi se jim tudi, da bi bilo treba obdavčiti nepremičnine, v katerih lastnik ne živi, in luksuz, na primer plovila, letala, umetniške predmete in druge dragocenosti. Po prepričanju LDS je meja za najvišji dohodninski razred postavljena prenizko in so tako produktivni kadri za delodajalce predragi. Predlagajo spremembo dohodninske lestvice, s katero bi razbremenili srednji razred. Višjih dohodkov ne bi dodatno obdavčevali, bi pa vsekakor uvedli davek na luksuz.
V SD razmišljajo o bolj optimalnem razvrščanju dohodninskih zavezancev po dohodninskih razredih, kar pomeni možnost vnovične uvedbe petih dohodninskih razredov. Zavzemali se bodo tudi za ustrezno obdavčitev luksuza. Nasprotno so o spremembi tristopenjske dohodninske lestvice v SDS tiho, saj so jo sami uvedli. Se pa strinjajo, da se bolj obdavči nadstandardno premoženje oziroma luksuz in da se hkrati razbremeni delo.
Zanimivo je, da imajo v SLS za konservativno stranko precej socialne poglede na nekatere zadeve. Po njihovem je dohodkovni prag za najvišji dohodninski razred razmeroma nizek, zato razmišljajo o dodatnem dohodninskem razredu za res ekstremno visoke prihodke. Zavzemajo se tudi za dodatno obdavčitev nepremičnin, v katerih lastniki ne živijo. »Pri drugih nadstandardnih dobrinah je predvsem treba ohraniti solidarnostno miselnost, da se od tistih, ki imajo nadstandardne dohodke in premoženje, pričakuje tudi več prispevka v skupno državno blagajno.« V SNS bi odpravili tri in spet vzpostavili pet dohodninskih razredov. Davek na nepremičnine se zdi nacionalistom smiseln »samo na res velike oziroma luksuzne in dodatne nepremičnine (na primer počitniške hiše, drugo stanovanje).«
Stranka Zares je pred kratkim spremenila svoje ime, v socialno liberalne, in temu primerne so njihove zamisli. Po socialno bi obdavčili letne dohodke med 50.000 in 75.000 evri s 45-odstotno davčno stopnjo in višje s 50-odstotno. Po liberalno pa menijo, da bi morali obdavčiti celotno premoženje nad določeno vrednostjo, s čimer bi se izognili arbitrarnemu odločanju, kaj je luksuz.
