Veliki projekti, financirani z javnim denarjem, puščajo slab priokus

Ljubljana – Vsi večji projekti, ki so bili financirani z davkoplačevalskim denarjem, so bolj ali manj pustili slab priokus. Zadnja primera sta Teš 6 in sanacija bančnega sistema. Da se to ne bi več dogajalo, je vlada pripravila zakon, toda zakonodajno-pravna služba ga je raztrgala.

Gre za predlog zakona o sistemskih preiskavah projektov državnega pomena, ki je julija dobil večinsko podporo v prvi obravnavi. Pred drugo obravnavo se je do predloga opredelila zakonodajno-pravna služba (ZPS) državnega zbora, ki je do njega povsem neprizanesljiva. V mnenju, ki obsega 27 strani, ni člena, h kateremu služba nima pripomb (razen do tistega, ki določa, kdaj začne zakon veljati).

Glavobol

Predlog zakona, katerega avtorji so na pravosodnem ministrstvu, ki ga vodi Goran Klemenčič, predvideva, da bo lahko vlada vsak projekt državnega pomena, ki ga (ne)posredno financira Republika Slovenija, njegova vrednost pa presega odstotek veljavnega proračuna, postavila pod drobnogled posebne vladne komisije. Namen revizij bi bil, da bi neodvisno in samostojno izvedli preiskavo velikega infrastrukturnega ali strateškega projekta, zato da bi preprečili nepravilne, negospodarne in nesmotrne investicije z javnimi sredstvi, hkrati pa bi okrepili notranje in zunanje nadzorne mehanizme. Kajti z vsemi velikimi projekti smo doslej, kot pravijo na ministrstvu, imeli veliko težav in vedno nas je bolela glava, saj v zgodovini samostojne Slovenije ni bilo velikega infrastrukturnega ali strateškega projekta, ki ne bi imel za sabo repa škandalov, sumov korupcije, zelo redko pa je kaj dokazano.

Na dveh bregovih

Toda zakonodajno-pravna služba državnega zbora in avtorji zakona se ne strinjajo v niti eni točki zakonskih rešitev. V ZPS so prepričani, da so nameni in cilji sistemske preiskave široki, pristojnosti in pooblastila komisije pa brez omejitev, ki jih poznajo primerljivi organi (računsko sodišče, protikorupcijska komisija ...), kar vzbuja dvom o zakonitosti delovanja takšnih komisij. Čeprav pravosodno ministrstvo navaja, da bodo komisije delovale predvsem preventivno in da ne bodo primarno osredotočene na ugotavljanje kazenske in odškodninske odgovornosti, ZPS meni, da se bo lahko s končnim poročilom, ki ga bo morala objaviti komisija po opravljeni sistemski preiskavi, prizadelo pravice in pravne koristi posameznikov, ki bodo sodelovali pri izvajanju preiskave ali na katere se bo končno poročilo nanašalo, ne da bi jim bili zagotovljeni standardi poštenega postopka.

Vzporedna oblast

V ZPS so tudi prepričani, da preiskovalna komisija sploh ni ustrezno vpeta v pravni red, saj ima v razmerju do drugih organov pristojnosti, ki jo postavljajo v nadrejen položaj. Za ZPS sta sporni tudi sestava komisije in njen položaj. Za vsak projekt državnega pomena bo lahko vlada imenovala (praviloma tričlansko) komisijo, kdo bo njen predsednik, bo prav tako v rokah vlade. ZPS izpostavlja, da komisija, ki jo s sklepom imenuje vlada, ne more imeti večjih pooblastil kot vlada sama, hkrati pa ni jasno njeno razmerje do parlamentarnih preiskovalnih komisij.

Ujeti v sistem

Državni sekretar pravosodnega ministrstva Darko Stare meni, da je izrazito odklonilno stališče ZPS do predloga zakona po mnenju ministrstva večinoma »neutemeljeno in pretežno tudi nazoren prikaz ujetosti obstoječega sistema v vzorce (pre)normiranosti. Prepričan je, da se z zakonom ne onemogoča drugim državnim organom, da samostojno, neodvisno in učinkovito izvajajo svoje pristojnosti. Nasprotno, spoznanja in ugotovitve preiskovalne komisije lahko pomembno prispevajo h kakovosti, hitrosti ter uspešnosti preiskav in postopkov iz pristojnosti tudi drugih nadzorstvenih organov. Zakon zagotavlja ustrezno ustavnopravno raven procesnih garancij, preiskava pa je osredotočena na subjekte javnega sektorja skupaj z gospodarskimi družbami, v katerih ima država prevladujoč vpliv in so nosilci, naročniki oziroma izvajalci projektov državnega pomena. »Preiskava torej ni osredotočena na posamezne odgovorne osebe v teh subjektih in še manj na druge posameznike ali tretje osebe, ampak na ugotavljanje sistemskih nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki se kažejo v negospodarnosti in neučinkovitiosti pri izvajanju in nadzorovanju izvajanja posameznih projektov,« pravi Stare.

Državni sekretar je prepričan, da gredo rešitve v pravo smer, saj tudi »narava oziroma teža projektov državnega pomena upravičuje določene sistemske odstope, dokler so ti ustavnopravno skladni, izjemno veliki zneski, ki jih država nameni za te projekte, kažejo pomen teh projektov z vidika ustavno varovanih dobrin. Zakon vzpostavlja vzporeden mehanizem zaščite javnega interesa, ki v ničemer ne posega v naloge in samostojnost drugih državnih organov.«