Za takšno stališče vlade obstaja več razlogov. Od tega, da v proračunu za to ni predvidenih sredstev, do tega, da bi izgubili tudi 109 milijonov evrov evropskih sredstev iz blending mehanizma.
Če bi gradnjo drugega tira naprtili proračunu, bi bilo to v prihodnjih letih zanj znatno javnofinančno breme. Proračun za to in prihodnje leto nima načrtovanih dodatnih sredstev za višji kapitalski vložek v projektno podjetje 2 TDK niti ni predvidenih dodatnih sredstev v projekcijah naslednjih proračunov. Ob tem razpolaga z napovedmi, da se bo gospodarska rast po letu 2017 umirila, zato vlada ne more računati na višje prihodke, država pa mora upoštevati sprejet fiskalni okvir.
Drugi vzrok je dejstvo, da je projekt pri kandidiranju za evropska nepovratna sredstva dosegel boljšo razvrstitev prav zaradi pripravljenosti Madžarske za sodelovanje pri njegovi izvedbi. Ključna je bila čezmejna pomembnost projekta. Če ne bo sodelovala Madžarska, obstaja tveganje, da Sloveniji ne bo uspelo počrpati 109 milijonov iz mehanizma blending, ker bi izključitev madžarskega vira financiranja pomenila odstopanje od pogojev razpisa z vidika razbremenitve proračunskih sredstev. Vlada je tudi povsem zavrnila možnost, da bi denar za drugi tir dobili, če bi se odpovedali nakupu patrij, ker gre za vire, ki so v proračunu vodeni v povsem ločenih bilancah. Vlada je zavrnila tudi pomislek, da bo Madžarska postala solastnica drugega tira. Lastnica drugega tira bo res družba 2 TDK (v njeno korist bo ustanovljena stavbna pravica na zemljiščih), vendar bo 2 TDK le ekonomski lastnik infrastrukture, po prenehanju koncesije (po 45 letih) pa mora predati infrastrukturo državi.
K temu dodajmo, da je sedanji direktor 2 TDK Metod Dragonja maja lani za Delo pojasnil, da bi bilo projekt mogoče uresničiti tudi brez madžarskega sodelovanja, vendar bi morala Slovenija potem najti 200 milijonov evrov v proračunih od leta 2018 do 2020. Ne bi pa mogli projekta izvesti brez namenskih virov (taks), ki jih je predvidel zakon. Tedaj je Dragonja tudi povsem drugače, kot zdaj odgovarja ministrstvo za infrastrukturo, pojasnil, zakaj v lastništvu ni Luke Koper in SŽ: »To ni bilo sprejemljivo z vidika nove evropske koncesijske direktive. Koncesije ne bi mogli podeliti z zakonom, ampak bi morali izvesti javni razpis za njeno podelitev (ker bi se njuna udeležba štela za udeležbo zasebnega kapitala). Koncesijo za gradnjo drugega tira je bilo mogoče podeliti le notranji družbi, ki je pod nadzorom države.«













