Vrhunci tedna: Prvi na levi. Prvi nasploh

Prednost te stranke, pravzaprav koalicije Združena levica, so jasna stališča in zagovarjanje tega, kar je ljubo skoraj vsakemu Slovencu, enakosti. Pa še Telekoma ne bi prodala. Ne lakomnemu špekulantskemu Angležu ne komurkoli drugemu.

Leti, leti, Levica

Nekako je bilo slutiti že kar nekaj časa, vendar si nihče ni mislil, da se bo zgodilo tako kmalu. V ponedeljek je Delo objavilo svojo mesečno anketo priljubljenosti strank, ki je verjetno najbolj relevantno tovrstno merjenje javnega mnenja v državi. Na vrhu je bila, tako kot mesec prej, Slovenska demokratska stranka Janeza Janše. Vendar tokrat ni bila sama. Ne, družbe ji ni delala vladajoča Stranka modernega centra, ki je z demokrati pred letom pometla še z imenom Stranka Mira Cerarja. Z Janševimi si je vrh, z do glasu natančno enakim številom podpornikov – brez heca, vprašal sem glavnega pri Delovih raziskavah –, delila Združena levica (ZL).

Koalicija treh levih strančic, Demokratične stranke dela, Iniciative za demokratični socializem in Stranke za trajnostni razvoj Slovenije, se je torej povzpela na vrh lestvice priljubljenosti, pred vse (redke) stare in (številne) nove obraze v slovenski politiki. Čeprav je v ZL tudi nekaj starih sopotnikov politike, je njen prvi obraz Luka Mesec tudi za razmere, ko v parlament na vsakih volitvah pade nekaj novih strank, svež. Če ne zaradi drugega zato, ker še ni star niti 30 let.

Pogled na anketo seveda ni šokanten, je pa zelo zanimiv. Sedanje razmere se zdijo ZL pisane na kožo. Drugi naokrog trobijo, da je varčevanje dalo rezultate, da se gospodarske razmere popravljajo. Spet bomo imeli vsi dovolj denarja – če ne, si ga bomo izposodili –, brez dela bodo samo lenuhi, ki tako ali tako nočejo delati, ampak samo vlečejo socialne podpore, da lahko potem pijančujejo in se vdajajo drugim pregreham. Še malo in vse bo tako, kot je bilo.

No, pa ne bo. In ZL je stranka, ki opozarja na to. Ko bomo enkrat za izhod iz krize prodali vse, kar imamo, ne bo nič nikoli več tako, kot je bilo. Z besedami frontmana ZL Mesca o privatizaciji v intervjuju za Nedelo na začetku maja: »Sam koncept privatizacije je zgrešen. Privatizacija je težava sama po sebi.«

Pri nasprotovanju je ZL premočrtna. Ne nasprotuje samo aktualni privatizaciji Telekoma, ali privatizaciji tako imenovanih strateških podjetij, ali privatizaciji po prenizki ceni, ali omejeni privatizaciji. Nasprotuje vsem privatizacijam. Nasprotuje privatizaciji nasploh. Ali je to stališče vzdržno oziroma pametno, je drugo vprašanje. Vendar ljudje po šestih letih roparske krize radi slišijo, da se nekdo zavzema za to, da bi bilo enkrat konec ropanja. Da ni treba, da jim po hlačah slečejo še gate.

Poleg splošnih zadev, kot so nasprotovanje privatizaciji, konec varčevalnih ukrepov in obramba oziroma krepitev socialne države, se novi levičarji lotevajo tudi bolj nišnih političnih tem, ki zadevajo ožje skupine. Takšni so predlog odpisa dolgov najrevnejšim, izenačenje pravic istospolno usmerjenih z večino in legalizacija marihuane, tudi v rekreativne namene.

Verjetno zbir tem, katerih se lotevajo, ni takšen, da bi jim sam po sebi zagotavljal vzpon. Na prvo mesto jih je postavil podton vsega, za kar si prizadevajo, čeprav tega ne povedo na glas: enakost. In to, tudi v negativnem pomenu, je temelj slovenskega pogleda na svet. Kot je pred skoraj štirimi leti, prav tako v intervjuju za Nedelo, o povprečnem slovenskem volivcu povedal dr. Niko Toš s fakultete za družbene vede, dolgoletni guru raziskav javnega mnenja: »V jedru razumevanja države je njena socialna vloga. Prevladuje mnenje, da mora država poskrbeti za delovanje zdravstva, šolstva, sociale, kulture in za odpiranje možnosti za gospodarsko delovanje. Država mora skrbeti, da ni prevelikih razlik v družbi. Te niso del Slovenčevega vrednostnega sveta.« To je enostavno to.

Ker imajo v ZL jasna stališča in ponujajo jasne odgovore, se zdijo Mesec in tovarišija resen in trajen projekt, ne pa stranka, ki jo po eni uporabi na volitvah vržeš stran in ustanoviš drugo. Tega se zavedajo tudi njihovi konkurenti. In se jih upravičeno bojijo. Neposredna konkurenca, socialni demokrati, jim sicer zdaj hočejo slediti, vendar ima ZL neprimerno boljše razmere za rast, že zaradi tega, ker je v opoziciji in lahko govori skorajda kar hoče. Nobene potrebe nima, da bi sprejemala kakršnekoli kompromise. Seveda je pri ZL, tako kot pri drugih novih političnih skupinah, vedno nevarnost notranjih sporov, pred njimi pa je tudi naporno grajenje lokalne mreže, temelja dolgoročnega političnega delovanja. Zato njihov nadaljnji vzpon nikakor ni samoumeven.

Telekomova saga

Seveda tudi ta teden ni šlo brez novih zapletov okrog Telekoma, ki ga vsi razen v sencah skritih posrednikov že leta prodajajo brez pravega žara. Morda je res, morda tudi ne, da je, kakor kažejo nekateri izračuni, vreden vsaj dvakrat več, kot zanj ponuja britanski investicijski sklad Cinven. Dejstvo pa je tudi, da zanj vsaj ta trenutek ni nihče pripravljen plačati več.

Ker je Cinven edini, je ugotovil, da bi lahko za Telekom plačal manj, kot je sprva nameraval. Čeprav je premier Cerar kar javno trosil navodila nadzornikom Slovenskega državnega holdinga – na katere je vlada preložila prodajo, nanje pa menda ne more in celo ne sme vplivati –, naj hudiča čimprej prodajo, pa se je nekoliko zataknilo. Nadzorniki so se v sredo odločili, da bodo Telekom prodali, vendar po prvotni ceni. Zdaj se bodo vsi vpleteni usklajevali še en teden.

Die Wahrheit über das Vaterland*

Šest od devetih ustavnih sodnikov je v četrtek izreklo pričakovano odločitev. Poslancu Janezu Janši so soglasno vrnili poslanski mandat, ki mu ga je državni zbor po lanskih julijskih predčasnih volitvah najprej potrdil, oktobra pa odvzel.

Afera Patria se je vlekla mučno dolgo. Končala se je lansko leto s pravnomočnimi sodbami zaradi korupcije pri nakupu osemkolesnih finskih oklepnih zverin proti trem od petih obtoženih. V času nakupa premier Janez Janša je dobil dve leti zapora, upokojeni brigadir Tone Krkovič in vodja podjetja Rotis, ki je dobilo pogodbo za izdelavo oklepnikov, Ivan Črnkovič, pa po dva meseca manj. Sodbam sta se izognila razvpiti mednarodni poslovnež z mnogimi državljanstvi Walter Wolf, saj se je zadosti dolgo potuhnil na svojem ranču v Kanadi, in Jože Zagožen; sojenje so mu zaradi bolezni prekinili in ga potem zaradi njegove smrti seveda niso končali.

Že pred državnozborskimi volitvami pa je moral Janša na Dob. Junija lansko leto ga je tja pospremilo približno 2000 najzvestejših privržencev. Vendar ga je ustavno sodišče decembra izpustilo z razlago, da demokracija trpi, ker je prvi mož največje opozicijske stranke v zaporu.

Aprila letos je potem ustavno sodišče razveljavilo sodbo o zadevi Patria na vseh treh stopnjah, zaradi česar so iz zapora izpustili tudi Janševa brata v orožju Krkoviča in Črnkoviča. Sojenje so vrnili na začetek, torej na ljubljansko okrajno sodišče, kjer se Tanja Lombar Jenko še vedno prebija skozi skoraj 22.000 strani sodnega spisa. Če je plaz papirja po poti ne bo pokopal, bo začela soditi Janši, Krkoviču in Črnkoviču od začetka. Prav tako kot datum začetka novega postopka tudi še ni jasno, ali bo zadeva zastarala že avgusta letos, po desetih letih, odkar se je domnevno kaznivo dejanje zgodilo, ali aprila 2017, dve leti po razveljavitvi sodbe.

Na Beethovnovi so tako s Patrio za zdaj zaključili. Razen če se bodo odločili, da so bile lanske državnozborske volitve zaradi zaprtega Janše nezakonite in jih je treba ponoviti. S posebnim določilom, da bodo zakonite samo v primeru, če na njih zmagajo njegovi demokrati.

Hkrati z dokončno vrnitvijo poslanskega mandata Janši je slovensko javnost doletela še vest, da je avstrijsko vrhovno sodišče dokončno potrdilo sodbo, da bo moral tamkajšnji mešetar s kmetijskimi potrebščinami in drugo zanimivo robo, na primer orožjem, Hans Wolfgang Riedl, za rešetke za najmanj eno leto, še dve leti pa je dobil pogojno. Zakaj in čemu je to sploh pomembno za Slovenijo? Ker je Jožetu Zagožnu plačal 900.000 evrov, da je ta pri Janši poskrbel, da so razpis za osemkolesne oklepnike v Sloveniji napisali na kožo Patrii in je finsko podjetje posel tudi dobilo. Denar je torej prišel v Slovenijo, edini, ki bi to lahko potrdil in o tem kaj povedal, pa je mrtev.

*Resnica o očetnjavi oz. Resnica o Patrii