Tiskane izdaje
Ljubljana − Verjetno največja afera slovenskih obveščevalcev po Depali vasi je hrvaško prisluškovanje slovenskemu arbitru. Razkrilo se je, da Sova ni vodila dobre protiobveščevalne akcije v času arbitražnega postopka med Slovenijo in Hrvaško. Dovolila je, da je naša južna soseda objavila posnetke telefonskih pogovorov med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in agentko arbitražnega sodišča na ministrstvu za zunanje zadeve Simono Drenik in tako resno ogrozila slovenske nacionalne interese na področju morske in kopenske meje.
Afera Prisluškovanje je spet odprla vprašanje, kako sposobni so slovenski obveščevalci in kako skrbno s podatki nacionalnega pomena ravnajo ključni ljudje v naši državi.
V kratki zgodovini naše države smo se o tem spraševali že nekajkrat. Pogledali smo, kdaj.
Slovenske agente pri ugrabitvi zasačili avstrijski policisti
Poleti 1992 je po pisanju Mladine skupina slovenskih vojaških obveščevalcev hotela v Celovcu ugrabiti trgovca z orožjem s skrivnostnim imenom Grk, a so jih pri početju ujeli avstrijski policisti. Takratni obrambni minister Janez Janša je moral zaradi tega na Dunaj, da je uredil zadevo. Ko je novica o spodleteli ugrabitvi prišla v javnost, se ni zgodilo nič, odgovornosti ni prevzel nihče.
Afera Zavrč: Hrvati razkrili slovenska vohuna in jima zasegli kombi
Slovenska pripadnika Obveščevalno-varnostne služne (OVS) Anton Slatinšek in Branko Bezgovšek sta januarja 1998 z vohunskim kombijem zašla na Hrvaško, kjer so ju okoli 11. ure odkrili tamkajšnji obmejni organi in jima zaplenili vozilo z vso opremo in podatki. Nihče v njuni enoti in OVS ni opazil, da se agenta nista vrnila z naloge, prav tako ni nihče pogrešal vozila z opremo, ki je bila takrat vredna milijon mark (ta znesek bi bil danes vreden 511.000 evrov). OVS je o zajetju slovenskih agentov obvestila varaždinska policija, kamor so ju pripeljali.
Časopisni komentatorji so bili takrat polni opozoril, da mora Slovenija storiti vse, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo. Tomaž Bukovec je v Dnevniku zapisal: »To pomeni, da ves odsek obveščevalne in protiobveščevalne službe deluje, kakor jim pač pride in se jim zljubi, ne pa kot resna služba, kar je zaskrbljujoče.« »Izgubljenca sta bila ob srečanju s hrvaško patruljo tako presenečena, da jima ni prišlo na misel uiti s hrvaškega ozemlja, čeprav ju je do Slovenije ločilo le pičlih 60 metrov,« je takrat v prispevku z naslovom Izgubljeni obveščevalci zapisal novinar Blaž Zgaga.
Veliko pomislekov je sprožilo tudi dejstvo, da takratni obrambni minister Tit Turnšek ni ponudil odstopa.
Namesto tega je obrambno ministrstvo vohuna zaradi nevestnega dela vrglo iz službe (takoj po razkritju sta sicer ponudila odstop, a ga niso sprejeli) in ju ovadilo, a ju je sodišče kasneje oprostilo. Njuna zagovornika sta trdila, da je ministrstvo za obrambo proti njima podalo kazensko ovadbo domnevno zaradi nevestnega dela, a so v resnici s postopkom hoteli prekriti malomarnost odgovornih na višjih ravneh.
Kljub oprostilni sodbi v Sloveniji pa sta bila obveščevalca obsojena na Hrvaškem. V njuni odsotnosti so ju obsodili na eno leto zapora s pogojno dobo treh let in petimi leti prepovedi vstopa na Hrvaško zaradi izdaje zelo zaupnih uradnih in vojaških skrivnosti.
Hrvati so nam kombi vrnili aprila 2001, slovenska stran pa ga je zaradi strahu, da so sosedje vanj naknadno vgradili sledilne ali prisluškovalne naprave, razstavili. To so naredili tako vneto, da ga kasneje niso znali več sestaviti nazaj.
Sova posnela Sanaderja in Janšo
V prisluškovanjih Sove, takrat jo je vodil Iztok Podbregar, sta se leta 2004, tik pred parlamentarnimi volitvami, znašla hrvaški predsednik vlade Ivo Sanader in vodja slovenske opozicije Janez Janša. Tema njunih pogovorov je bilo domnevno insceniranje incidentov v Piranskem zalivu, ki naj bi Janši pomagali na oblast, o pogovorih pa je javnost seznanil takratni predsednik vlade Anton Rop (SD).
Ali sta se Sanader in Janša o incidentih dogovarjala ali le pogovarjala, je dolgo zaposlovalo slovensko politično prizorišče. Janša je proti Ropu vložil tudi civilno tožbo, v kateri je zahteval opravičilo, nazadnje pa sta se leta 2010 poravnala. Rop je obžaloval, da so bile sporne izjave »posredovane v javnost«, ni pa izključil možnosti, da je bil zaveden. Da je Sova o mednarodnem spremljanju zvez ujela Janšo pri dogovarjanju o incidentih v Piranskem zalivu s hrvaškim premierom, je Ropa obvestil Podbregar. Posnetki niso nikoli prišli v javnost.
V prisluškovanju Sove, o katerem je takrat obsežno pisal novinar Rok Praprotnik, so se v tistem času znašli še hrvaški zunanji minister Miomir Žužul in veleposlanik Hrvaške v Sloveniji Mario Nobilo. Tudi onadva sta govorila o mejnih incidentih.
Praprotnik je takrat zapisal: »Do pred enim letom [do leta 2006 op. a.] je bilo po informacijah iz Sove zelo preprosto prisluškovati, saj južni sosedje niso uporabljali kriptiranih komunikacij ali pa so bile kode zelo preproste za razbijanje.«
Sova kupila letalsko karto Drnovšku in ročno uro sodelavcu
Sova je leta 2005 iz črnega fonda kupila letalsko vozovnico (900 evrov) za indijskega zdravilca Sadananda P. Sardeshmukha, da se je v Ljubljani srečal s takratnim predsednikom države Janezom Drnovškom. 2300 evrov pa je Sova plačala za ročno uro za uslužbenca agencije, ki je šel v pokoj.
Vrhovno državno tožilstvo je proti takratnemu direktorju Sove Iztoku Podbregarju leta 2007 vložilo obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Podbregar se je 2013 na sodišču zagovarjal tudi zaradi domnevno spornega odtekanja denarja iz črnega fonda Sove v projekt Webs.
Tožilstvo je v obtožnici zahtevalo, da se uradna oseba, ki neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so ji zaupane v službi, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.
Poleg Podbregarja se je na zatožni klopi znašel tudi Bojan Bratuša, nekdanji višji uslužbenec Sove, ki je vodil prisluškovalni oddelek in projekt Webs. Sova je za ustanovitev in delovanje podjetja Webs od 21. julija 2004 do 29. junija 2005 izplačala dobrih 45.000 evrov.
S podjetjem Webs si je Sova menda hotela zagotoviti neposreden dostop do spleta pod krinko podjetja, ki naj bi se ukvarjalo s telekomunikacijskimi storitvami. Tožilstvo ni imelo dovolj dokazov, zato so obtožni predlog zavrnili.
Razkritje lokacije nemških obveščevalcev v Ljubljani
Mediji so maja 2007 razkrili tajno lokacijo v središču Ljubljane, kjer je nemška obveščevalna služba (BND) s pomočjo slovenske nadzirala telekomunikacije z Balkana. Šlo je za skupni projekt Sove in BND, v okviru katerega so agenti prisluškovali iz zgradbe v bližini Telekomove stolpnice na Slovenski cesti. Operacije so financirali iz črnega fonda. V javnost je takrat prišlo tudi, da je menda Sova v preteklosti intenzivno sodelovala tudi z britansko obveščevalno službo MI5, ko so lovili vojnega zločinca Ratka Mladića.
Veberkom
V tem mandatu je delovanje Sove negativno zaznamovala tudi afera Veberkom. Zdaj že nekdanji minister Janko Veber − s položaja se je poslovil prav zaradi te afere − je vojaškim obveščevalcem naročil analizo tveganj prodaje Telekoma tujemu kupcu.
V javnosti so se pojavile neuradne informacije, da so vojaški obveščevalci s pomočjo kombija, opremljenega z opremo za nadzor elektronskih komunikacij, tudi prisluškovali upravi SDH, in ne le analizirali javno dostopnih podatkov, kot je zatrjeval Veber.
