»Za razpravo o šolskih uniformah škoda časa in denarja«

Ljubljana – Je pobuda poslank za uvedbo šolskih uniform res tako smiselna, da je treba zanjo namenjati čas in denar pristojnega ministrstva oziroma širše družbe? Zdi se, da šole pestijo bolj pereča vprašanja, denimo preprečevanje nasilja in izločanje otrok zaradi revščine, kot v primeru celjske osnovne šole.

In vendar ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nadaljuje s pripravami na spletno anketo. Delovna skupina, ki proučuje vse okoliščine ob morebitni uvedbi šolskih uniform, je v začetku marca že pripravila vprašalnik, ki ga bo ministrstvo v prihodnjih dneh objavilo na spletni strani 1ka.si.

Tam po njihovih zagotovilih tudi sicer objavljajo družboslovne ankete. K odgovorom na vprašanja bodo povabljeni učenci, njihovi starši in drugi, ki bodo želeli prispevati svoj pogled na šolske uniforme. Anketa bo dostopna štirinajst dni, njena analiza pa bo znana sredi maja.

Minister Jernej Pikalo je že pred časom dejal, da taka spletna anketa ne stane veliko. Kljub temu ostaja vprašanje, ali je smiselno vztrajati pri njej, če se mnogi deležniki v izobraževalnem procesu strinjajo, da je tovrstno razmišljanje odveč in da je veliko bolj perečih vprašanj, ki so deležna premalo pozornosti.

Ali pa vse skupaj nemara nakazuje, da je edina prava pot za začetek njihovega reševanja ta, da poslanci na ministra naslovijo poslansko vprašanje?

Ministrstvo na vprašanje o smiselnosti namenjanja časa in denarja (ne)smiselnim pobudam ni odgovorilo, zato pa se je odzval dr. Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije. »Škoda je vsake sekunde in evra, ki sta namenjena temu vprašanju. Veliko bolje bi bilo, če bi čas, energijo, denar in prelito črnilo namenili na primer sistemu zagotavljanja kakovosti, ki bi temeljil na celovitem in strokovno utemeljenem naboru kazalnikov in ki bi bil dostopen javnosti. Ali pa denimo problemu vzgoje v šoli. Na številnih šolah je vzgojni načrt le mrtva črka na papirju. Okrepiti bi bilo treba sodelovanje učiteljev in staršev. Premisliti bi bilo treba kriterije in mehanizme, po katerih šole nekatere vzgojne dejavnosti prepuščajo zunanjim izvajalcem, ki so včasih povsem neusposobljeni za delo z otroki. Tu je še stanje na področju zagotavljanja učnih gradiv. Problem se vleče že vrsto let in vsako odlaganje temeljitega in dolgoročnega sistemskega reševanja ga le poslabšuje in otežuje rešitev. Rezultati mednarodnih raziskav preverjanja znanja, kot je PISA, kažejo izrazito korelacijo s socialnim okoljem in potreben bi bil razmislek, kako lahko šola poskrbi za enakovreden razvoj intelektualnih sposobnosti vseh otrok.«

Meden tudi meni, da obstajajo drugi načini za zagotavljanje enakosti oziroma za odpravljanje socialnih razlik med učenci. »Najprej je treba zagotoviti, da bodo vsi otroci deležni enakih storitev, ne glede na materialni status njihovih družin, od malic in kosil do udeležb na taborih in ekskurzijah. Če bi poskrbeli, da bi lahko otroci iz manj spodbudnega domačega okolja primanjkljaj nadoknadili v šoli in da bi se tako po doseženem znanju izravnali z vrstniki, bi to imelo občutnejši, čeprav na prvi pogled manj viden učinek na socialno pogojeno razlikovanje med otroki.«