Za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač

Ljubljana – Vlada in sindikati javnega sektorja bodo že čez kakšen mesec ponovno stopili za pogajalsko mizo. Stališča obeh strani so diametralno nasprotna, zato eden glavnih pogajalcev sindikalist Branimir Štrukelj (Sviz) dvomi v kompromis.

Vlada hoče stroške dela obdržati na ravni iz kriznih časov, naloga sindikatov pa bo, da zaposlenim tako v javnem kot zasebnem sektorju priborijo delež od gospodarske rasti, ki bo sicer šla zgolj v kapitalske dobičke, napoveduje Štrukelj.

Kdaj pričakujete nadaljevanje pogajanj?

V javnosti se mešata dve ločeni zgodbi. Ena je uresničitev dogovora iz konca leta 2014, ki je bil podpisan med sindikati javnega sektorja in vlado Mira Cerarja. Ta zgodba je za sindikate zaključena in dogovor se mora s 1. 1. 2016 realizirati. To pomeni sprostitev plačne lestvice in vrnitev na stopnjo iz leta 2013, izplačilo delovne uspešnosti, napredovanja in tako naprej. Seveda ima vlada legitimno pravico, da predlaga nov dogovor za leto 2016, sindikati pa imajo legitimno pravico, da ga zavrnemo ali sprejmemo. Trenutno je stališče sindikatov povsem enoznačno: dogovor iz leta 2014 je treba uveljaviti. Druga zgodba, ki je od tega povsem neodvisna, pa je vladni predlog, da se spremeni plačni sistem, ki to tako, da bi krizne ukrepe nadomestili s sistemskimi ukrepi, ki bi imeli enak učinek in bi trajno zadržali raven plač in stroškov javnega sektorja, kakršna je bila v krizi. To je tisti slavni Mramorjev stavek, da je treba krizne ukrepe preoblikovati v sistemske, kar je zapisano tudi v nacionalnem reformnem programu. To kategorično zavračamo.

Predvideno je tudi varčevanje preko reorganizacije institucij in delovnih procesov javnega sektorja. Kakšno je stališče sindikatov do tega?

Iz vladne plačne analize, ki smo jo sindikati zavrnili, izhaja ideologija, kot da smo obtičali v času. Vlada se opira na stališče OECD iz leta 2010, torej iz obdobja najbolj brutalnega varčevanja, ki eno od rešitev za javni sektor vidi v privatizaciji, javno-zasebnih partnerstvih, predvsem pa v menedžerskem pristopu vodenja javnega sektorja. To pomeni, da bi se deli javnega sektorja vodili kot podjetja. Pri tem bi bila kakovost in dostopnost kolateralna škoda, kar se vladi ne zdi pomembno, temveč le, koliko to stane. Tudi na to ni mogoče pristati, saj bi s takšnimi posegi na koncu ostali brez javnega sektorja. Pri tem se vedno znova zanemarja, da je delež BDP za javni sektor najvišji ravno v najbolj razvitih državah, kot so skandinavske in Nemčija, najmanjši pa v Romuniji, Bolgariji in v baltskih državah. Vlada očitno ponovno želi iti v smeri držav, ki so uničile svoj javni sektor.

O čem ste se torej pripravljeni pogajati?

Pripravljeni smo se pogovarjati o odpravi anomalij v plačnem sistemu. Te so zlasti pogoste pri nizkih plačnih skupinah, kot je skupina J, pri zelo raznovrstnih razponih kariernih napredovanj javnih uslužbencev v različnih delih javnega sektorja. Pogovarjamo se lahko tudi o drugih spremembah plačnega sistema, ki bi anomalije odpravile. Nikakor pa se nismo pripravljeni pogajati o spremembah, ki bi pravzaprav mimikrirale in nadomestile krizne ukrepe s sistemskimi. Nesporno dejstvo je namreč, da se je v času krize delež stroškov dela v BDP zmanjšal, kot ugotavlja ekonomist Veljko Bole v zadnjih Gospodarskih gibanjih, medtem ko se je delež kapitala povečal. Naloga sindikatov je, da zdaj to izgubo zaposlenih postopoma nadomestimo, zlepa ali zgrda. Moramo dobiti nazaj tisto, kar smo izgubili. Zato je ključna točka sindikatov v javnem in zasebnem sektorju v tem trenutku ta, da izborimo izboljšanje plač in si tako priborimo svoj delež od gospodarske rasti, ki bo sicer šla zgolj v kapitalske dobičke. Vlada je tukaj v izrazitem protislovju. Na eni strani pravi, da je treba plače, druge stroške dela in socialne transferje ohranjati na krizni ravni, na drugi strani pa še vedno daje izjemno bogata darila tistim, ki prejemajo kapitalske dobičke. Ti so bistveno manj obremenjeni kot delo, denar za Nato tudi imamo, vlada pa ne vidi niti nobene potrebe, da bi obdavčila tiste nepremičnine, ki prinašajo prihodek. Rdeča cunja pred očmi sindikatov je tudi napoved finančnega ministra Mramorja, da bo konec leta dohodninsko razbremenil prihodke najbogatejših.

Se je v kontekstu takšne fiskalne politike sploh smiselno pogovarjati z vlado?

Dokler bo vladna politika takšna, da servisira srednjeevropske države na škodo juga in vzhoda Evrope in ljudi, ki tukaj živijo, se je z vlado nesprejemljivo pogajati. Zadnji podatki govorijo, da je Nemčija imela korist od grške in seveda tudi od slovenske krize, ki so jo plačevali delavci in delavke. Nasprotno; za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač in da si priborimo del gospodarske rasti s katero se vlada hvali. Zakaj ne bi delavci v industriji, kjer je rast zaradi njihove učinkovitosti izjemna, zahtevali izboljšanja plač?

Stališča sindikatov in vlade so torej diametralno nasprotna. Je kompromis sploh mogoč?

Res je, vlada bi spremenila dogovor, ki ga je podpisala pri polni zavesti in ob zavezi, da se ga bo držala in za katerega mi mislimo, da ga je treba uresničiti. Krizne ukrepe bi ob tem spremenila v sistemske, mi pa želimo odpraviti anomalije, ki izrazito slabo plačujejo številna delovna mesta v javnem sektorju; ob tema pa smo prepričani, da je nastopil čas za izboljšanje plač v državi, ker so delavke in delavci tako v zasebnim kot v javnem sektorju prispevali več kot dovolj za odpravo krize. Ob trenutnih stališčih obeh strani kompromis ni mogoč. Vlada se bo morala odpovedati zgrešeni varčevalni politiki, na kar jo opozarjajo tudi vse bolj številni ekonomisti.

Pred kakšnim mesecem je bil ustanovljen posebni sindikat zaposlenih v plačni skupini J (predvsem strokovno-tehnični poklici v javnem sektorju), z argumentacijo, da jih drugi sindikati v pogajanjih zapostavljate. Razumete to kot nezaupnico vašemu delu?

Sam sem sicer nasprotnik deljenja in segmentacije sindikalnega gibanja, ker to koristi izključno delodajalcem, seveda pa ne oporekam njihovemu pričakovanju, da bi se z novim sindikatom lahko te anomalije uredile. Te so sicer bolj zahtevne, kot se kaže na prvi pogled. V javnem sektorju je izjemno veliko delovnih mesti, ki so zelo slabo plačana, od tega je kar 8500 ljudi, ki prejemajo minimalno plačo; 5500 samo v izobraževanju. Takšna delovna mesta so v državni upravi in zdravstvu že »uredili« z najemanje zunanjih sodelavcev, kar se v izobraževanju ni zgodilo. Odprava anomalij bo ena osrednjih točk jesenskih pogajanj. Že ministrica Irma Pavlinič Krebs in tudi drugi ministri so že priznali, da so ta delovna mesta neustrezno ovrednotena, kar se mimogrede ne dogaja le v plačni skupini J. Če sem pravilno razumel ministra Borisa Koprivnikarja, je vlada pripravljena na odpravo anomalij. S tem bo v pogajanjih imela več kot dovolj dela.